Zbudila sem se in za trenutek pomislila, da sem vse v zvezi z Reo samo sanjala. Nato pa se je premaknila in zazehala. Skozi špranje v zavesah se sijalo sonce in vedela sem, da sva dolgo spali. Na srečo je bila sobota. Hiša je bila tiha, očitno se je mama že odpeljala po Alyson. En pogled na uro in skočila sem iz postelje.
»Kaj je narobe?« me je Rea čudno pogledala.
»Ura je že deset!« sem rekla, kot da bo to pojasnilo vse. Običajno nisem spala tako dolgo.
»In?« skomignila je z rameni. Vzdihnila sem in zdrvela (že spet) v kopalnico.
Ko sem se vrnila se je Rea zavijala v odejo. Pozno sem ugotovila, da njena oblačila niso primerna za jesen. Prijela sem jo in stekla v sestrino sobo. Alyson se zelo rada igra z barbikami in ima tudi moje stare punčke.
Majhna oblačilca sem stresla na tla in rekla: »Vem, niso najboljša. Vendar trenutno ne moreš dobiti drugega«
Hvaležno me je pogledala in začela brskati po kupu. Izbrala je črne škornje in modre žametne hlače. Čez svojo majico pa si je oblekla nekakšen siv pulover. Nato je nekje našla krtačko in se počesala (krtačka je bila pol tako velika kot ona). Venček je izgubila nekje v sobi.
Zatem sva si privoščili zajtrk. Kruh z medom in maslom.
»Povej mi še kaj več o vašem skrivnem življenju« sem rekla, ko sva se vrnili v sobo.
Takrat sem zaslišala pri vratih ključe in vedela sem, da se je vrnila mama z Alyson. Brez razmišljanja sem pograbila prvo torbo, ki mi je prišla pod roko in zbasala vanjo telefon ter Reo. Pognala sem se po stopnicah in se v naglici obula.
»Kam pa se ti tako mudi, Rebi?« upala sem, da do tega ne bo prišlo, vendar je mama to vseeno naredila.
»Umm… V knjižnico moram« sem si izmislila in stekla skozi vrata. Nisem imela časa, da bi ji kaj veliko razložila. Na mojo srečo me ni poklicala nazaj.
V knjižnici sem sem stekla v najvišje nadstropje, tja kamor redkokdo pride. Ubogo Reo sem stresla iz torbe na tla.
»Si zmešana? Lahko bi me ubila!« Seveda je takoj začela bentiti. Priznam, tudi jaz bi naredila enako.
Sedla sem prednjo in rekla: »Povej mi kaj o sebi« Ponavadi nisem taka, danes pa je itak vse čudno, zakaj ne bi bilo še to.
In mi je pripovedovala. Ker je bilo vmes veliko mojih vprašanj, bom povedala brez njih in tako, kot sem razumela jaz.
Torej,
oni niso barbike (kot jih imenujemo mi), ampak Beri. To v čarobnem jeziku pomeni mali ljudje. Delijo se na magijce in Eole.
Magijci so lahko spremenljivci ali živaleži. Spremenljivci se lahko spremenijo v eno žival, ki jim je določena ob rojstvu, živaleži pa so pol živali-pol Beri. Najredkejši magijci, ki se rodijo enkrat na sto let pa so elementarji. Ogenj, voda, zemlja, zrak in energija. Oni nato vodijo magijsko polovico Berov. Ona je spremenljivec, spremeni se lahko v srno (to mi je tudi dokazala) in je element zemlja.
Eoli pa so brez kakšnih posebnosti. So pomanjšani ljudje, nič drugega. Jih je pa največ. Lahko sta oba starša magijca, pa bo njun otrok Eol. Magici so redki, zdaj pa jih Eoli še preganjajo. Namreč Eolski kralj Eon hoče magijo zase in magijce lovi ter jim poskuša odvzeti magijo.
No, zdaj se vsi magijci skrivajo, ker jih Eoli zasužnjujejo. Pravi da ima srečo, ker me je našla. Za nobenega znanca ne ve kje je. Tako da so dejansko vsak zase. Skoraj kot jaz...

Nekaj časa je že minilo od zadnjega dela. Veliko dela imam za šolo. In zadnje čase nimam veliko pisateljskega navdiha za to zgodbo. Potrudila se bom, da naslednji del pride čimprej.
Musicgirl