...Bila sta prilepljena drug na drugega. Hotela sem samo pobegniti mimo in odhiteti na avtobusno postajo, ampak me je Violeta opazila: "Kaj je sirota? Pojdi vstran ali pa se bo zgodilo kaj huje kot samo en udarec! Zdaj pa se poberi preden me razjeziš! Pa pojdi si že kupit starše in sestro... Aja saj res, nimaš denarja!" Ta izjava me je pa dokončno potolkla. Ničesar nisem več videla. Slišala sem le Thomasov smeh. Skoraj se mi je stemnilo pred očmi. Bila sem jezna in žalostna ob enem. Nisem se več mogla pobrat vse v meni je jokalo, ko sem se spominjala dogodkov, ki so se mi zgodili pred leti. Imela sem sestro. Ni bila moja prava sestra ampak je z mano živela pri Sonii in Gregu. Bili sva najboljši prijateljici na vsakem koraku. Bili sva neločljivi. Ime ji je bilo Phoebe. En večer pa je po njo prišla socialna služba. Iztrgali so jo iz rok Sonie in Grega in morala je iti v Srbijo k svojim pravim staršem. Od takrat z njo nisem imela več stika. Phoebe je bila moja sestra po srcu in ne po krvi. Imela sem jo najraje na svetu. Vedno, ko pomislim nanjo čutim neskončno žalost. Ko sem se spravila k sebi je avtobus že odpeljal. Tudi Violete in Thomasa ni bilo več. Mislim, da je zadovoljna odšla, ko je videla kako trpim v žalosti. Pobrala sem se s tal in z rokami obrisala svoje hlače. Z robčkom sem si obrisala solze z lic in odšla v šolo, da bi poklicala Sonio. Odpravila sem se do pločnika in hotela v šolo, ko me je nekdo zgrabil. Zaprl mi je usta in me oklenil, da se nisem morala zadret ali opletat. Odpeljal me je v kombi in me posedel. Še vedno nisem mogla kričati. Postava je zaprla vrata kombija jaz sem vstala in začela tolčt po vratih v upanju da me kdo sliši, a zaman. Predana sem bila moji usodi. Bila sem v šoku in sploh nisem mogla razmišljati po glavi mi je šlo samo to, kako bom pobegnila.