- UVOD-
Imela sem vse kar sem si zaželela. Družino, prijatelje, ljubezen..... In še najpomembnejše. Življenje. Nič od naštetega nisem znala ceniti. Do takrat. Že, ko sem upihnila svojo trinajsto številko na torti me je malce zmrazilo in zaščemelo v srcu. Nisem vedela, kaj je. Zdelo se mi je, da sem samo vznemirjena zaradi težko pričakovanega rojstnega dne. In od nekega jutra se mi je življenje obrnilo na glavo.
-------------------------------
"Mary, ljubim te! Ne zapusti me!" mi pravi. "Oprosti, Wiliam ampak jaz te preprosto sovražim!" mu zabrusim nazaj. Približa se mi s temačnim obrazom in me prime za rami. Počasi me potiska proti koncu mostu, kjer se že sliši tok reke. Drhtim. Prestrašena sem. Me res hoče ubiti? Zdaj že močno slišim reko. Zaprem oči in mu pustim, da me ubije.

Cin, cin, cin, cin. Nadležen zvok moje budilke. Počasi odprem oči. Živa sem! O, hvala bogu! Bile so le sanje. Uh.... Še sreča. Nekaj časa še razmišljam ob zvoku nenehnega in nadležnega cingljanja dokler se ne spomnim, da le ne bi smela prebuditi cele hiše. Vsa še vedno v sanjah želim vstati. Pa ne gre. Čudno. Ne čutim nog. Jih imam mar v mavcu? Začudeno odkrijem toplo odejo in zazijam. Noge izgledajo tako kot vedno. A kako, da jih ne čutim? Imam morda mravljince? Potapkam se po kolenu. S svojo roko čutim hladno nogo, a na sebi ne začutim ničesar. Kot da, spodnji del ni moj. Da ga sploh nimam. Začudeno se zastrim v svoje telo. Mar to prinaša puberteta? Le kako naj vem.
Na stežaj se odpro vrata. Skoraj me je kap. Nihče v naši družini ne pozna zasebnosti, ali kaj? Mama z razmrščenimi lasmi in še v pimaži zre vame s svojim strašljivim pogledom. Ljubko se ji nasmehnem. Jezno pristopi k budilki in jo izklopi. "Da se to več ne ponovi, jasno?" mi reče. Ne mara kadar jo kdo zbudi že pred 7.00. Rabi svoj "lepotni spanec", ki ji nikoli kaj prida ne koristi. Seveda se kot najstnica postavim zase. "Oprosti ljuba mama nekateri smo pač naravno lepi in ne potrebujejo nepotrebnega spanca!" ji zabrusim nazaj. Pokaže mi jezik. Vrnem ji ga nazaj. Odvihra iz sobe. Jaz pa se nadaljujem svoje začudenje.
Minilo je vsaj kake pol ure dokler ne dojamem, da bi bilo pametno koga prositi za nasvet. Vstati seveda ne morem, zato uporabim svoje priročne glasike. "MAMI!!!!!!!!!!!!!!!!!" se močno zaderem. Čez minuto, dve že jezno stoji pri vratih. "Kaj je zdaj? Se je spet treba dreti čez celo hišo? Lahko bi vsaj pristopila k meni!" začne pogovor. Samozavesto ji odvrnem: "Ja glej, mami. Mar ni logično, da če človeš ne more vstati iz postelje nekoga pokliče?" "Kako ne moreš vstati?" malce z tresajočim glasom reče mama. "Ja, ne morem. Ne čutim nog. Kot, da ne bi bil spodnji del telesa del mene!" Mama naglo zajame sabo. Začne momljati v tri dni. Počasi se sesede na rob moje posteljo. "Spet....... spet..... dogaja se. Spet. o, nenene..... spet.... se dogaja......
Kaj se spet dogaja? Kaj? Kaj je narobe? Zakaj mi ne odgovori?

to je moj del zgodbe. vse izveste v naslednjem delu. upam, da vam je všeč.
Vaša
Book star:books::star2: