Tukaj je nov del. Upam da vam je všeč.

Auv, kako boli! sta stokala. Kaj se je sploh zgodilo? sem ju vprašala. Zakaj smo tukaj? Vem isto kot ti, reče Ernest. Takrat pa se spomnim vprašanja ki me je te težilo že nekaj dni: zakaj smo v gozdu če se je umor zgodil na strnišču? ju vprašam. Zaatoo keer v teem goozduu neekjee jee skriit kriistaal, kii gaa mooraamoo naajtii, mi odgovori polž. Zakaj pa ga moramo najti? mi še vedno ni nič jasno. Zato ker če ga najdemo in ga namočimo v sveto vodo ne bo več pošasti, mi hitro odgovori Ernest. Mislim da bi bilo dobro da se čim prej spravimo od tod, sem predlagala. Ja, mi pritegne Ernest. Slišim brušenje nožev, naju posvari. Orožje so nam vzeli, ugotovi Ernest. Mislim da bo treba oropati njihovo shrambo orožja, se zamislim. Takrat pa se vrata odprejo in vstopita dva zakrinkana moža. Oba sta oborožena od glave do peta. Mislimo na najhujše. Pripravimo se na smrt. Prestrašeno čakamo sulico v prsnem košu. Možaka se nam približujeta. Takrat pa spet isti blisk svetlobe. Možaka mrtva popadata na tla. Na našo srečo in njihovo nesrečo sta pustila odprta vrata. Zmuznemo se ven in kmalu najdemo vrata na katerih piše: SHRAMBA OROŽJA. Počasi in tiho odpremo vrata. Vsak si nagrabi svoje in še dve orožji. Jaz si poleg svojega meča vzamem lok in puščice in bodalo.

Lp
Emz