1. POGLAVJE

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°
《Otrok lahko odrslega nauči tri stvari:
Da je srečen brez razloga, da je vedno radoveden in da se za nekaj neumorno bori. (Paolo Coelho)》

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°

* Kolorado, 1.september

Vse naokoli je bila gneča. Polno novih dijakov se je gnetlo v premajhni avli, čeprav je bila sama Policijska akademija kar velik prospekt. Skrivala sem se čisto zadaj. Nisem si želela prevelike izpostavljenosti. Ob takšnih rečeh sem se počutila ranljivo.

Dejstvo, da sem prišla sem na kolidž- iz * Phoenixa v Kolorado je bilo kar smešno, v enem tednu sem morala namreč zamenjati klimatsko strukturo...- vse je nekako povezano z mojim otroštvom. Kajti imela sem skrivnost, ki je nihče ni vedel le jaz in morda nekateri od mojih bližnjih kako naj temu rečem ljudi?. Poleg tega pa sem že od same mladosti sanjarila kako bi postala FBI agentka. Srčno upam, da se mi bo ta želja nekega dne uresničila. Mogoče pa prav tukaj v Deneverju.

V avli smo bili sami prvošolci. Sprejem se je ravnokar pričel. Seveda s policijsko parado in nagovorom ravnatelja. Poslušala sem bolj le ne eno uho, saj sem se medtem malce razgledovala na okoli. Nikoli ne smeš biti na novem teritoriju brez da bi se pozanimal o samem namenu in podobno.
Nikogar nisem poznala, kar me je po eni strani naudajalo z občutkom ne pripadnosti po drugi strani pa sem se počutila bolje saj bi se lahko lažje zakrila.

Ko se je končal ravnateljev govor o tem, kako zelo je vesel, da se nas je prijavilo tako veliko je na oder stopila starejša ženska s kratkimi lasmi.
" Lepo pozdravljeni, jaz sem policistka Becketova in letos bom vaša razredničarka. Preden bomo skočili v prvi semester vam moram dati še nekaj navodil. In sicer,"iz žepa je potegnila velik list. Sama sem si ta prizor predstavljala, tako kot da bi bila egipčanski sel ki je iz žepa privlekel papirus - zvitek- ter ga začel na glas brati, " Tukaj velja strog nadzor, vsi ki boste prekršili ta pravila boste izključeni...
V posteljo je potrebno iti najkasneje ob pol enajsti uri. Prepovedano je kakršno koli nasilje.
Dijaki ki želijo vstopiti v naslednji letnik potrebujejo imeti nad 70% zaključene ocene. Vsak semester boste imeli splošni preizkus tisti ki ga ne opravil bo izključen iz akademije, da o pijačah in ostalih rečeh ne govorim...
Na akademiji želimo imeti red zato vas naprošamo da ta osnovna pravila natančno upoštevate." Med dijaki se je vnel vsesplošni pogovor vendar je Becketova samo enkrat udarila z nogo v tla in vsi so potihnili. "Nisem še končala" je malce s sarkazmom dejala "letos nas bodo na akademiji obiskali prav posebni gostje, o katerih boste izvedeli več pozneje. Lepo vas naprošam da se do njih lepo obnašate. Sedaj pa razdelitev po sobah"
Ojoj. Tole me je skrbelo bolj kot sem si sploh predstavljala.
Pač nisem ravno oseba, ki je zelo družabna. Malo mi je bilo neprijetno, saj sem mislila da bom pristala s kakšno punco, ki se ne bo zanimala ali zmenila zame ali pa še kaj huje.
Ko sem tako zaslišala svoje ime "Xena Benedict in Alice Colin" sem potiho stopila iz svojega zavetja ter se podala k Becketovi po nekaj šolskih brošur in ključ od sobe. Nato sem se kar se je le dalo hitro pobrala od tu.
Dovolj sem imela tega nenehnega buljenja, saj sem dobro vedela kaj so si mislil. "To je tista iz sirotišnice" edino kar sem sovražila bolj kot zbadanje je bilo pomilovanje.
A tega jim nisem morala zabrisati v obraz, ali pač?
Kakorkoli prispela sem v drugo nadstropje. Čisto zraven stopnic je bila soba A2 in tam sva bivali midve.
Pogledala sem za sabo a nikogar nisem zagledala. Počasi sem privlekla ključ iz žepa ter odprla vrata.
Tisto kar me je čakalo notri nisem pričakovala.
Soba je bila naravnost prekrasna. Vsa je bila poslikana (s tem mislim, dejansko poslikana od tal do stropa z različnimi prizori, slike so me spominjale na freske, prav žal mi je bilo, da si nisem kaj več prebrala o sami zgodovini te zgradbe), opremljena s sodobno tehnologijo in lepimi modernimi kosi pohištva.
Res je bilo neverjetno. Imeli sva celo televizijo, vsaka svoj računalnik, svojo kopalnico brez tuša... Vau je bilo vse kar bi lahko dejala.

Čez dobro uro, ko sem vse razpakirala je v sobo vstopila Alice. Zaradi očaranosti nad sobo sem nanjo čisto pozabila sedaj pa me je v minuti zgrabila velika panika. Kako se bo to sploh tole med nama izšlo?
Za seboj je privlekla debel kovček stvari. Ni bila tako očarana nad vsem tem kot jaz. Bolj zamorjeno je izgledala in sumila sem, da se ne bova tako dobro razumeli.
Odvrgla je kovček na svojo posteljo, ki sem jo jaz izbrala za njo ter sedla nanjo.
Nastala je popolna tišina. Zavedala sem se, da ni lepo da vanjo buljim vendar nisem vedela kaj naj počnem, poleg tega pa me je nevidna sila vlekla k temu, da se ji izpovem.
Xen! Poslušaj se! Sem sama sebe okarala. Ja definitivno se mi je že bledlo.
Imela sem dve uri in pol prostega časa do večerje, zato sem ko je Alice odšla iz sobe ( to je bilo kar hitro, po približno petih minutah ko je na hitro spakirala) sem se odločila, da zopet preberem tisto pismo, ki pa sem ga najmanj že stokrat.
Potegnila sem ga iz torbe- nikoli ga ne izpustim iz pod nadzora- nato pa začela brati.

5.6. 2012, Phoenix
Draga Xena!
Dolgo časa je že minilo od kar sem te nazadnje čuvala. Danes boš namreč praznovala svojih devetnajst let in mene ne bo zraven. Čas je že bil, da se sama postaviš na noge.
Vesela a hkrati presenečena sem nad tem, da si se vpisala na Policijsko akademijo (Veš med mano in tabo rečeno; se mi zdiš bolj mirna dušica- a sama dobro veš kaj ti paše in kaj ti je usojeno).
Vsi te sicer zelo pogrešajo, sploh Bob. Še vedno sanjari o trenutku ko te bo srečal in te bo zaprosil za roko...
Malo za šalo malo z res...

Tokrat ti nisem pisala zaradi tega. Ker si stara devetnajst je že zadnji čas, da izveš vso resnico, vendar te opozarjam, da bo minil čas preden boš lahko vse razumela.
Torej...
Najprej se ti moram iskreno opravičiti namreč vseh osemnajst let- do zdaj si živela v laži. Ne dolgo nazaj sem ti namreč razkrila kako si se znašla tukaj, vendar to ni bilo res.
Resnica je namreč precej bolj boleča, kot si lahko sama misliš.

Kajti bila si ugrabljena.

To dejstvo sem hotela skrivati pred tabo, a nič ne more trajati večno (razen ljubezen).
Predvidevam da te je zgornja misel vrgla iz tira, a mi ne moreš verjeti povsem. To dobro razumem, zato ti bom sedaj vse napodrobneje razložila.
Ko si prišla k meni si bila stara eno leto. Nekdo te je prinesel pred vrata in te pustil tam.
Sama pri sebi sem si misilila, da gre zopet za zapuščenega brezdomca, ki te ne more več preživljati... a sem se motila.
Zraven tebe v košari je namreč ležala kuverta s pismom. Seveda me je zanimalo, za kaj je šlo in sem ga prebrala.
PS: Spodaj sem ti ga priložila jaz ga tako ali tako ne bom potrebovala več.
Pismo sem prebrala in takrat me je tudi vrglo čisto iz tira nisem mogla verjeti, da bi si to kdo upal storiti.
Jasno je, da sem te vzela k sebi, a sklenila sem da ti resnice ne bom poskušala povedati, saj mi je bilo preveč težko...
Tako sem te vzgojila za mojo punčko.
A zdaj se sprašujem kakšno krivico sem ti storila?

No edino stvar, ki jo veš v vsem tem krogu pa je, da si savantka. Tudi jaz sem ena izmed njih. Kakor sem ti govorila vsakič, ko je pogovor naletel na to smer ; drugim ne smeš pokazati kaj si, saj obstajajo ljudje, ki bi te radi izkoristili.
Večkrat sem ti govorila, da raje pozabi na to, a nisem opazila da z glavo rinem v zid. Jasno je namreč da tega ne moreš pozabiti to je tvoje življenje, tvoja usoda.
Zato ti na tem mestu rečem še eno stvar.
Vsak svanat ima svojo sorodno dušo, s katero sta bila spočeta v istem času.
Če se najdeta potem sta kot celota, če pa ne uspe ostaneta le vsak svoja polovica, ki hrepeni po njej ter ponavadi s starostjo pridejo še kakšni stranski učinki s katerimi te ne bom sedaj morila.
Zakaj ti to zdaj pravim? Zato ker imaš možnost da si jo najdeš in upam da ti bo uspelo...

Zdaj pa še glavno bistvo vsega skupaj...
Sama menim, da so tvoji starši živi, saj veš kot savantka imam instinkt za takšne reči, zato ti želim vso srečo pri iskanju svoje družine, ki si jo nedvomno zaslužiš.

Lepo bodi,
Tvoja Sonja; upravna enota sirotišnice 12

PS:Drugih odgovorov pri meni ne boš našla.


Prepognila sem ta list ter ga pospravila nazaj. Preveč bolečih spominov je pustill, kljub temu da sem ga prejela pred slabima mesecema dni sem že nekaj stvari dobro razumela.
Ampak dejstvo, da so moji starši še živi me je naudihovalo z veseljem, srečo in pogumom.
Odločena sem bila, da jih bom poiskala, četudi nisem imela najmanjšega pojma o tem, kako mi bo uspelo.
Za začetek pa je bilo dovolj že pismo ugrabiteljev:


Ime ji je Xena Benedict...
Bila je žrtev ugrabitve, edino kar je še potrebno vedeti, da je eno leto preživela z Liamom.
Če se njemu karkoli zgodi, ker je bil v stiku z eno najmočnejših savantk bo prišlo maščevanje, to vam zagotavljava...


Kakšna grožnja!
Marsikomu bi se zdelo ne vredno poglabljati v to pismo.
A sama sem ob stiku s tem pismom lahko nekako se občutila kakor da sem se nekoč res igrala z nekim fantom.
Mislim čeprav je to skoraj ne mogoče, saj se ponavadi nihče ne spominja svojih dojenčkastih dni.
Pa vendar smo imeli savanti lahko to možnost.
To smo ljudje, ki imamo nadnaravne lasnosti. Nekateri lahko prepoznavajo posebne občutke, kakor Sonja, spet drugi imajo stik z vremenom...
Tukaj pa zame nastane problem, ker sama nimam nobenih drugih lasnosti kakor uporabo telepatije, ki jo ima vsak ( to je naša komunikacija z mislimi), zato nisem prepričana, da sem tako močna savantka.

Liam. To ime je meni dalo občutek nolstagije, prepričana pa sem, da sem nekaj o tem že slišala, pa se ne spomnim...

Bum... Alice se je zaletela v vrata. Ko je vstopila sem opazila, da je malo pijana. O ne. To ne bi bilo v nikakršnem primeru dobro.
Ne vem zakaj, a še spoznali se nisva ona pa je že rinila v težave. Dobila sem občutek, da ji bom očitno morala pomagati.
Zakaj pa ne, danes drugega dela nisem imela, da pa se še naprej ukvarjam s tem Liamom in ostalim pa mi ni prišlo na pamet, saj me je moja glava že zelo bolela od vseh naporov.

Skobacala sem se iz postelje ter pomagala leči Alice.
Nisem je spraševala kaj je počela, zato bo čas kasneje. Sedaj je bilo važno da se ta pijanost iz nje čim hitreje odseli, saj če bi jo kdo našel takšno bi jo gotovo izključili.
Pokrila sem jo z odejo in se spraševala kako bi jo lahko pomirila.
Namesto tega me je sama prijela za roko, ker se ji je malce bledlo. V tistem trenutku pa sem začutila kako moj roka oddaja neke čudne vibracije. Stopila sem bližje k njej in videla da je zaspala.
Krasno, to pa je bilo ekspress.
A da je bila za to kriva moja roka, takrat še nisem vedela.

Ura je kazala petnajst čez pet. Alice se je počasi prebudila. Nisem je zapustila, ker bi lahko kakšen nepovebljen gost prišel vanjo, lahko pa bi tudi ona zopet storila kakšno neumnost, ki bi naju obe spravila v težave.
Sama sebi se je čudila, da je glava ni bolela. Hm... očitno sploh ni pila toliko, čeprav bi še pred eno uro menila drugače.
Pomagala sem ji sesti.
"Hvala" je rekla ter se poskušala spomniti kaj se je zgodilo. Pri tem sem ji pomagala, saj sem ji na hitro opisala nekaj dogodkov. "V sobo si prišla čisto pijana. Sama sem te položila v posteljo, da si zaspala, potem pa sem bila na straži če bi se slučajno kdo pojavil..."
"Ti si mi pomagala?" me je vprašala jaz pa sem malo zardela. "Jasno, saj si moja cimra" sem rekla, saj mi je le to padlo na pamet.
Medlo se mi je nasmehnila nato pa povedala nekaj, česar nisem pričakovala.
"Veš oprosti, za tisti ta prvi trenutek ko sva se srečali. Čisto sem bila iz sebe, ker me je moj fant zapustil. Ni podpiral moje odločitve, da sem se vpisala sem, zato sva se skregala." Prijateljsko sem jo pogledala, če je šlo za fante, pa ni problema. Vendar sem nekako ugotovila, da jo je to še kako prizadelo. Seveda pa sem bila vesela nad tem da se mi je odprla, zato nisem hotela komplicirati.
"Je že v redu veš, nekako si se mi zdela povsem zamišljena, zato sem te pustila pri miru... "
Po kratkem premoru sem se opogumila, "Torej, kaj meniš, če bi na tisto pozabile in začele od začetka. Jaz sem Xena, lahko me kličeš kar Xen"
"Jaz pa Alice. " je bolj sramežljivo kot sem si predstavljala dejala.
Sedla sem k njej na posteljo. Nisem smela pokvariti tega super začetka. Odločila sem se, da jo vzamem za zaveznico, zato sem želela od nje izvedeti čim več.

"Dobro, kaj ko bi mi povedala kaj o svojem fantu, lažje ti bo."
Počasi je pokimala nato pa začela.
"V redu... ime mu je Liam, vpisal se je na isto akademijo, vendar ni bil zadovoljen da sem z njim šla tudi jaz.."
Liam. Spet to ime. Kakšno naključje je bilo to?
Misli sem hitro premaknila k Alice sedaj je bila ona tista, ki me je potrebovala.
"Trdil je namreč, da sem se sem vpisala zaradi njega, kar pa ni daleč od resnice..." tedaj so jo zalile solze. Oh ubogo dekle, ki se sploh ni veselilo takšne prihodnosti je tvegalo vse zaradi tega fanta.
Položila sem roko nanjo in jo hotela pomiriti.
"Čeprav se ne poznava skoraj nič, mi verjemi da je imel tale tvoj Liam morda prav. Nekdo mi je nekoč rekel, da je samo ljubezen večna, a morata biti na to pripravljena oba. Kar ti želim povedati je, da morda on ni gledal tako"
Ojoj, sem res rekla to? Bravo Xen! Sedaj sem že prodajalka ljubezenskih nasvetov.
Ti šment! Koliko pa sploh vem o ljubezni?
Očitno dovolj, saj se je Alice nenadoma zavedala pomena teh besed. Dobesedno zažarela je od navdušenja. "Ti si najboljša! Tole bi morala mu pojasniti, bi šla z mano prosim? Za moralno podporo?"
Nisem se ji mogla odreči, poleg tega pa bom končno srečala njega. Četudi sem sama sebi trdila da je to neka izmišljotina.

Ne da bi se sama zavedala, da sem ga nekoč že srečala sem z njo odšla v moški predel sob.
Všeč mi je bilo malo diskretnosti.
Za Alice sem capljala kot kakšna kokoš, a me to zaenkrat ni prav motilo in če mene ni, potem mi je bilo vseeno kaj si je mislil zunanji svet.
Prispeli sva do sobe C4.
Za trenutek sva se ustavili. Čakala sem kaj bo storila, a ona je izgledala kakor da bo okamenela.
Zaznala sem, da jo bom morala malo spodbuditi do tega.
"Alice, daj no. Boš videla ko bo to enkrat mimo se boš počutila veliko bolje. "
"Ja, ja saj vem. Lažje je reči kot pa storiti, veš?"
Seveda sem vedela, še preveč, s tem pa je zdaj nisem želela še bolj zmesti.
"Samo stori to. Bolj kot boš odlašala težje bo, saj se tega zavedaš a, ne?"
Dobila sem namreč občutek, da je malo preveč se zanašala na tole zaljubljenost, ki je v mojih očeh izgledala predvsem in samo neka komplikacija.

Po petih minutah, ko sem imela občutek, da naju preveč fantov opazuje je končno potrkala- kar kamen se mi je odvalil od srca.

Vrata so se odprla in tisto kar me je najprej zadelo v glavo, sem mislila da so sanje... v bistvu nočna mora.


--------------‐---------------------------
*(Koloardo je zvezna državica ZDA ob Skalnem gorvju, Dve mesti ki sta sosednji: Wrickengrand in Denever)
*(Phoenix zvezna državica v ZDA, kjer je zelo vroče)