Drugo poglavje
obala
========================================================================================
Končno lahko
diham.
Končno se lahko
premikam.
A, ko odprem
oči,
svetloba,
ta svetla
svetloba,
prodre
v moje
turkizno modre
zenice.
Okoli mene je
luža živo rdeče krvi,
ki teče iz mojih
nog,
rok
in seveda glave.
Okoli mene so
ostre
kot oglje
črne
skale.
Poskušam vstati, a
bolečina
preplavi moje
telo.
Zaprem oči.
______________________________________________________________

Zbudim se.
Pred mojim obrazom vidim
fanta,
ki nekaj
mrmra
in me gleda.
Želim zakričati,
a iz mojih glasilk
ne pride
čisto
nič.
Fant mi ponudi roko.
Ampak jaz,
tista jaz,
ki nevem kdo sem,
kakšno je moje ime,
še vedno nič ne naredim.
Šele zdaj se zavedam,
da sem na obali,
čisto sama
s tem fantom.
In da so vsi
moji spomini
izginili.

_____________________________________________________

Vem da je tudi to poglavje kratko, oprostite. Morala sem zaključiti tukaj.