Lunna, 14-letno dekle, je hodilo po pločniku. Namenjena je bila v šolo.

Po poti je vdihovala topel vonj po dežju, ki se je mešal z njenim parfumom.

Tedaj pa je zavzdihnila. Parfum, katerega je danes nosila, ji je podarila mama. Mislite, da to ni nič takšnega, kajne?

Lunnina mama je umrla. Ko je bila stara 9 let, jo je mama vozila v glasbeno šolo na uro klavirja. Ravno sta se ustavili pred semaforjem, ko je proti njima zapeljal bahaško terensko vozilo in jo zmečkalo. Lunna je pretrpela manjši pretres možganov, medtem ko je njena mama na mestu izdihnila.

Očeta je novica pobila. Več tednov je ostal v postelji in počasi umiral.

In nekega sončnega dne je Lunnina varuška, gospa Rose, izvedela, da je gospodar v skrbeh zapustil ta svet. Zadevo, da je oče umrl, je skrivala več let. Lunna, takrat stara 11 let, ni nič posumila.

Izvedela je mesec nazaj. Ni je pretirano motilo, saj je vedela, da se bliža slovo. Zdaj je bila njena edina oseba gospa Rose.

Ker je za deklico skrbela več let, je bila nadvse skrbeča kot mama. Vsako jutro jo je počesala, ji pripravila zajtrk in jo pospremila v šolo.

Do danes.

Dekle je odraščalo in ni rabilo nobene podpore. Rose jo je nemo opazovala in molila, da to obdobje mine. Vendar ni.

"Ojla! Skupaj sva v razredu! Te pospremim?"

Lunna je omotično pogledala, kdo jo je ogovoril. Ko je videla, da je to Luka Brinsko, se je le obrnila in stopila do omarice.

Krasno. Luka ji je sledil.

"Hvala za vprašanje, ampak ne potrebujem spremstva. Zato, prosim, odidi!"
"A tako. No prav."
"Ja spokaj! In da mi ne bi sledil."
"Okej."

Lunna je sezula superge in zaklenila omarico. Zavila je v razred.