PisalnicaV 13 urah 1. del
3
hejjj! torj vem da nism vec tok aktivna pilu ampak vseeno sem se odlocla objavit novo zgodbo. tko da tuki je prvi del. upam da vam bo usec pa prosim ne se menit za ksne slovnice napak ce bojo. upam da boste uzivali v branju:kiss:
Prepotena sem tekla po gozdnih stezah. Počutila sem se ujeta sama v sebi in temu sem želela uiti. Tekla sem in tekla.
Odkar je moja babica, edina luč v mojem življenju iz nenada umrla od možganske kapi sem le stežka našla smisel v življenju. Vse kar se mi je prej zdelo barvito je bilo sedaj le še črno in belo.
Edino tolažbo sem našla na njenem podstrešju kjer je bilo polno spominov. Čeprav so me naredili žalostno so me hkrati tudi potolažili, če je to sploh smiselno.
V njih sem našla uteho. V njihovi družbi sem bila prepričana, da babice ne bom nikoli pozabila.
Tako sem danes spet tekla do babičine hiše. Pot ni bila dolga, vendar se je danes vlekla kot še nikoli.
Zdelo se mi je, da tečem že leta, ko sem končno prišla do vhodnih vrat. Babi mi je že pred smrtjo zaupala ključ in tako sem lahko prišla kadar koli, z izgovorom, da čistim hišo, da bo pripravljena za trg.
Nemudoma sem se zarekla na podstrešje in se lotila novega predalnika v katerega še nisem pogledala.
Najprej sem zagledala albume s slikami mojega že davno pokoljnega dedija in moje babi.
Potem sem se dokopala do sveč in na koncu sem našla nekaj, kar je pritegnilo mojo pozornost…
Bila je stara ura. Vendar ne navadna, cenena in stara ura, ki ne dela več.
Bila je prestižna in še kar je delovala vendar ni kazala pravega časa.
Odločila sem se, da jo navijem nazaj za eno uro, da bi kazala pravo uro.
Bilo je 10:53.
Nisem vedela zakaj vendar zdelo se mi je, da bo če uro navijem nazaj na pravilen čas nekaj narobe in sedaj mi je žal, da nisem zaupala občutkom.
Uro sem navila za uro nazaj in nenadoma se je zabliskalo.
Streslo me je in začutila sem hladen pot, ki mi je lezel po hrbtu. Ustrašila sem se in res nisem vedela kaj se dogaja. Edino česar sem se zavedala je bila stara in draga ura v moji roki.
Kljub vsemu, kar se je zgodilo mi je misel najprej odneslo na uro, saj sem se ustrašila, da se ji je kaj zgodilo.
Čez nekaj sekund je počilo še enkrat in svet okoli mene je zajela tema.
Prepotena sem tekla po gozdnih stezah. Počutila sem se ujeta sama v sebi in temu sem želela uiti. Tekla sem in tekla.
Odkar je moja babica, edina luč v mojem življenju iz nenada umrla od možganske kapi sem le stežka našla smisel v življenju. Vse kar se mi je prej zdelo barvito je bilo sedaj le še črno in belo.
Edino tolažbo sem našla na njenem podstrešju kjer je bilo polno spominov. Čeprav so me naredili žalostno so me hkrati tudi potolažili, če je to sploh smiselno.
V njih sem našla uteho. V njihovi družbi sem bila prepričana, da babice ne bom nikoli pozabila.
Tako sem danes spet tekla do babičine hiše. Pot ni bila dolga, vendar se je danes vlekla kot še nikoli.
Zdelo se mi je, da tečem že leta, ko sem končno prišla do vhodnih vrat. Babi mi je že pred smrtjo zaupala ključ in tako sem lahko prišla kadar koli, z izgovorom, da čistim hišo, da bo pripravljena za trg.
Nemudoma sem se zarekla na podstrešje in se lotila novega predalnika v katerega še nisem pogledala.
Najprej sem zagledala albume s slikami mojega že davno pokoljnega dedija in moje babi.
Potem sem se dokopala do sveč in na koncu sem našla nekaj, kar je pritegnilo mojo pozornost…
Bila je stara ura. Vendar ne navadna, cenena in stara ura, ki ne dela več.
Bila je prestižna in še kar je delovala vendar ni kazala pravega časa.
Odločila sem se, da jo navijem nazaj za eno uro, da bi kazala pravo uro.
Bilo je 10:53.
Nisem vedela zakaj vendar zdelo se mi je, da bo če uro navijem nazaj na pravilen čas nekaj narobe in sedaj mi je žal, da nisem zaupala občutkom.
Uro sem navila za uro nazaj in nenadoma se je zabliskalo.
Streslo me je in začutila sem hladen pot, ki mi je lezel po hrbtu. Ustrašila sem se in res nisem vedela kaj se dogaja. Edino česar sem se zavedala je bila stara in draga ura v moji roki.
Kljub vsemu, kar se je zgodilo mi je misel najprej odneslo na uro, saj sem se ustrašila, da se ji je kaj zgodilo.
Čez nekaj sekund je počilo še enkrat in svet okoli mene je zajela tema.
Moj odgovor:
Gilr1890
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Crush
To je kar dolga zgodba. V šoli imam crusha, je moj sošolec. Skupaj pleševa na valeti, kar se mi zdi res ful cute. Ampak ni vse tako lepo, kot se sliši. Z mano se skoraj nič ne pogovarja, večinoma se druži s tistimi popularnimi puncami. Jaz nisem taka in jih ne lovim, pogosto hodijo skupaj na kombi.
Včeraj me je vprašal, če imam narejeno nalogo za kemijo. Dala sem mu, da jo je prepisal, ampak je bila narobe, kar mi je bilo ful nerodno. Danes pa smo imeli glasbo. Pospravljala sem instrument, on pa se je igral s mojo palčko in je enkrat udaril po inštrumentu – ne vem, ali po nesreči ali namenoma, in zdaj res ne vem, kaj naj si mislim.
Najbolj pa me boli to, da ga bom kmalu nehala videvati, ker greva oba na drugo srednjo šolo
Včeraj me je vprašal, če imam narejeno nalogo za kemijo. Dala sem mu, da jo je prepisal, ampak je bila narobe, kar mi je bilo ful nerodno. Danes pa smo imeli glasbo. Pospravljala sem instrument, on pa se je igral s mojo palčko in je enkrat udaril po inštrumentu – ne vem, ali po nesreči ali namenoma, in zdaj res ne vem, kaj naj si mislim.
Najbolj pa me boli to, da ga bom kmalu nehala videvati, ker greva oba na drugo srednjo šolo
.jpg "Dekle we can do this"){kind=small}
