Preusmerjanje pozornosti je ena najpomembnejših vaj pri učenju vsakega psa. Če imamo pasjo pozornost, so vse ostale vaje izjemno enostavne ne glede na njihovo zahtevnost in na to, koliko motečih dejavnikov vodi kužka v skušnjavo. Kadar pa pozornosti nimamo, od štirinožca ne moremo pričakovati, da bo izvajal celo najbolj enostavne vaje, ki jih sicer obvlada. Zato je zelo pomembno, da vajo "glej me" vzamemo z resnostjo, ki ji pripada, in ji posvetimo dovdolj pozornosti. Vajo lahko začnemo učiti že mladička takoj, ko pride v naš dom. Tudi če imamo starejšega psa, nikoli ni prepozno, da ga spoznamo s to res izredno pomembno vajo. Rek, da starega psa ne moremo naučiti novih trikov, namreč nikakor ne drži ! Predpogoj za učenje vaje je samo, da smo kužka prej naučili navezave označevalca vedenja in nagrade.
Tako kot vse druge vaje tudi vajo "glej me" sprva učimo v okolju, kjer ni motečih dejavnikov (zanimivih zvokov, vonjav in predmetov na tleh). Najbolj primerna je za začetek učenja mirna soba v stanovanju. Če je kuža zelo nemiren in bega po prostoru, ga lahko omejmo tudi tako, da ga pripnemo na povodec.
Pripravimo si nekaj priboljškov in igračo, ki jo bomo uporabili za "jackpot" nagrado. Če se kuža ne igra rad, lahko namesto igrač uporabimo tudi priboljške različnih vrednosti, na primer navadne brikete in salamo. Hrano, ki jo bomo uporabili pri učenju, odštejemo od pasjih obrokov.
Nagrade skrijemo tako, da jih kuža ne vidi. Roke imamo prosto ob telesu in z njimi ne vabimo psa. Zelo je pomembno, da že v začetku pazimo, da kuža sam ponuja vedenja in mu mi pri tem ne pomagamo z gestami ali celo vabljenjem. Če bomo "goljufali" pri enostavnih vajah, se bomo morali takrat, ko se bomo lotili težjih vaj, vrniti nazaj na začetek. Zato je bolje, da kužek že v samem začetku spozna, da je on tisti, ki nam ponuja vedenja, in da mora pri tem uporabljati svoje možgančke.
Pomembno je, da smo pri učenju psa potrpežljivi, hkrati pa ne smemo biti preveč zahtevni. Če že v začetku postavimo previsoke kriterije, se nam lahko zgodi, da bo kuža med učenjem dobil premalo potrditve in bo obupal. Zato se za začetek zadovoljimo z dovolj majhnimi ponujenimi vedenji, kot je preprosto pogled v smeri vodnika. Pri tem, je popolnoma vseeno ali kuža sedi, stoji ali leži. Nagrajujemo predvsem pogled v obraz, najraje v oči, ne nagrajujemo pa pogleda v roko, iz katere kužku dajemo nagrade. Preden kužka nagradimo, vedenje vsakič označimo s klikom ali izbrano besedo. Paziti moramo, da vedenje označimo, ko kuža še vedno gleda v nas, in ne šele takrat, ko k njemu že stegujemo roko z nagrado. V drugem primeru bi namrač nagradili pogled v roko in ne v obraz. V tej začetni fazi, ne pričakujemo hujših težav. Če se slučajno zgodi, da kuža zelo vztrajno počne nekaj popolnoma drugega in ne kaže nobenega znaka, da bo to opustil, ga poskusimo omejiti ali pa nagradimo že samo to, da za trenutek opusti vedenje. Takšnih "zastonjskih" nagrad naj ne bo preveč, uporabimo jih res zgolj v primeru, ko kuža zelo vztrajno ponuja nekaj napačnega.
Ko kuža vajo razume, začnemo dodajati povelje. Povelje izrečemo vsakič, ko smo popolnoma prepričani, da bo v naslednjih nekaj sekundah kuža vajo tudi izvedel. Nič ni narobe, če kužka vmes tudi pohvalimo. Klik je samo označevalec vedenja, ni pa nadomestilo s komunikacijo s psom in pohvalo, ki se je nekateri psi resnično razveselijo in vajo potem izvedejo s še večjim ponosom.
Prvih nekaj učnih ur naj bo res zelo kratkih in zanimivih. Hitrejše odzive in daljše gledanje v vodnikov obraz lahko nagradimo z nagrado večje vrednosti - igro z vodnikom, boljšim priboljškom ali več zaporednimi priboljški. Pri tem zelo pazimo, da vedenje označimo, ko nas kuža še gleda, in da vaje ne stopnjujemo prehitro. Če se nam zgodi, da začne kuža vmes pogledovati stran, to pomeni, da smo napredovali prehitro.
Pri nagrajevanju se trudimo, da smo nepredvidljivi. Včasih nagradimo takoj (še posebno, če se je kuža res zelo hitro odzval na povelje), včasih pa klik (povlje) zadržimo in nagradimo šele čez nekaj sekund. Kuža tako nikoli ne ve, kdaj bo prišla nagrada.
V naslednji fazi začenjamo dodajati moteče dejavnike. Sprva lahko vajo otežimo že tako, da medtem, ko nas kuža gleda v obraz, premikamo roke, sežemo v žep in šumimo s plastično vrečko. Kakšna napaka ni nič groznega, trudimo pa se, da jih je čim manj. Če se kuža prevečkrat moti, naj nam ne bo zoprno, da vsake toliko ponovimo lažjo izvedbo vaje brez motečih dejavnikov. Zelo je namreč pomembno, da je naš kuža pri delu ispešen in da se ga veseli.
Vajo začnemo vaditi tudi v drugih prostorih po stanovanju, kasneje pa tudi na vrtu, na sprehodu in v pasjem parku v prisotnosti drugih psov. Prijatelje lahko prosimo, da kužku nastavljajo hrano, piskajo z igračami ali pa se zraven njega igrajo z drugim psom. Takšno utrjevanje vaje bo okrepilo pasje razumevanje, vendar moramo še vedno zelo paziti, da motnje dodajamo dovolj postopoma in da pri tem kužka ne spravljamo v situacijo, ki ji ne bo kos.

Tukaj je povezava za sliko psa ki vas gleda (kot trik glej me):

https://lh3.googleusercontent.com/-2htuW_YiLd0/X_yuItZyjCI/AAAAAAAABSw/CmeMNhLfSCMgUkU1Me7OPGIUOk8HAGlXACK8BGAsYHg/s0/2021-01-11.png


Upam da boste naučili ta trik vašega štirinožca. Kako se vam je zdelo napišite v komentarje in mi svetujte ali naj še napišem kakšen trik. :dog2:
l.p. MIMI