*b*Diane*b*

»…o umoru v vasi Darkland ob mestu Crowford. Umorjena je bila starejša ženska Mary Cooper. Forenziki že preiskujejo njeno truplo, a niso ničesar našli. Ženske ni nihče dobro poznal, v vas pa se je riselila deset let nazaj. Njena soseda, Chaterine Lavander, nam je posredovala informacijo, da Cooperjeva ne bi nikoli naredila samomora…« Ti stavki novinarja so pritegnili mojo pozornost. Dvignila sem oči s knjige in zgrabila dalinjec. Televeizijo sem nastavila na glasneje.
»Diane, nismo v kriminalki,« me je dražil starejši brat Marc. Luca, moj mlajši brat, pa je le strmel v televizor. Nato pa je stakal naprej in zgrabil kontroler za videoigre. Z Marcom sta se začela prerivati zanj.
»Mami! Marc mi teži!« je zaklical Luca. Zavila sem z očmi.
»Vzemi mojega, Luca.«
»Tvoj prinaša nestrečo,« je trmaril, Marc pa se je zarežal. »Vedno izgubiš, kadar igraš z njim.«
»Luca, jaz VEDNO izgubim.« Vdal se je in prijel mojega. Potem pa sta oba skočila na kavč in prižgala neko videoigro, ki me ni zanimala.
»Diane, lahko pripraviš zajtrk? Speci palačinke,« je zaklicala mama. Zagodrnjala sem in s treskom zaprla knjigo.
»Nikoli me ne pustite brati niti za pol ure. Sobota je, no.« Odmajala sem se v kuhinjo in začela delati testo. Misli pa so mi seveda odplavale stran od testa. Kar ni bilo preveč dobro. Vsaj za testo ne.

Poskušala sem povezati vse te čudne dogodke. Umor. Ženska, ki je ni nihče dobro poznal. Nobenih sledi za morilcem. Da žrtev ne bi nikoli naredila samomora…. Mikavno, kaj? Vsaj, če hrepeniš po kriminalki v resničnem življenju. Zelo mikavno.

»Ajs!« Prst sem hitro umaknila s prevroče ponve in nanjo nalila testo za palačinke. Večino sem spekla dobro, nekatere pa sem po nesreči zažgala. (Kar je pri meni povsem normalno.) Ko sem palačinke nalagala na krožnik (pozabila sem povedati: bile so ameriške palačinke), sem zasledila še eno informacijo z maminega radia.
»… Njena hiša je polna starih in dragocenih stavri, ki so bile skrbno skrite…«
Hm. Zanimivo. Dragocene stvari. Skrbno skrite. Waw…
»Luca, prinesi marmelado!« zakliče mama.
»Čakaj,« nejevoljno reče Luca, ker je jezen, da ga je Marc premagal že petič zapored. S televizije se zasliši tresk in Luca nejevoljno vstane.
»Res prinašaš nesrečo,« mi reče, ko sedemo za mizo. Mirno si popravim črna očala in si zataknem črn pramen las za uho. Brga me, kaj si misli on.


Čez eno uro sedim v svoji sobi, poslušam glasbo in besem knjigo. Kdaj pa kdaj naredim tudi kakšno kraco v skicirko. Navadno je to del mojih sanj. Ah, ja, nisem še omenila. Ponoči imam more, ki mi dajejo ideje za risbe. Zato me imajo vsi za čudakinjo. Prvič: pametna sem, drugič: rišem čudne stvari. A mnenje družbe je zadnja stvar, ki me zanima. V svoji sobi imam knjige, imam kriminalke, nasploh pa imam svet poln zanimivosti.
»Diane! Pelji psa na sprehod!« se je zadrla mama. Pozabila sem povedat, da imamo psa. Rory ji je ime. Rada imam Rory.

Vstanem iz postelje in zdrvim v pritličje. Nataknem si škornje za v dež (dežuje danes) in vzamem dežnik. Rory je zlati prinašalec. Zame je najboljši pes na svetu. Na vrtu ima velik ograjen prostor, ki je pokrit s streho, zato je ne zmoči dež. Stečem tja in odklene vratca.
»Hej, Rory. Si za sprehod?« Veselo zalaja. »Seveda hočeš.« Pobožam jo po hrbtu in ji pripnem povodec na ovratnico. Veselo priteče iz kletke in steče okrog mene.
»Pridi, Rory! Greva do Darklanda!« rečem in zlata prinašalka veselo steče na pločnik pred hišo.

* * *
Waw, kakšna imena. *b*Dark*b* *zelena*land*zelena* (prevod: temna dežela). *b*Crow*b*ford. (crow - vrana). Pa še povem iz česa izhala ime Essahetra iz prologa. V neki seriji je pač neka srtvar ka se imenuje Essahetr. No, verjetn se ne, ker js vse narobe preberem :joy::joy:.
Uživejte v branju:wink:
Lp,
vaša loly