Hej! Objavljam 10.del, na začetku pa je konec devetega.

Gledal sem jo in čakal,da bom zagledal njene rumeno zelene oči. A tam je ležala, utripa nisem slišal in v sebi sem začel paničariti: »Kaj, če je to res konec? Kaj, če bo po vsem, kar je naredila zame, umrla?« Končno sem se lahko nazaj obvladoval, polizal sem jo po obrazu in se nato spremenil nazaj v človeka. Začelo se je daniti. Kako dolgo je vse skupaj trajalo? Izčrpan sem padel k njej na tla in poskušal premagati zaspanost. A ni mi uspelo. Imel sem res grozne sanje. Sanjal sem o Elinem pogrebu. Nato pa o tem, kako me je strašila, dokler se ji nisem pridružil. Zbudilo me je stokanje od bolečin. Odprl sem oči, zaslepilo me je Sonce. Tedaj sem zagledal...

...Elo... nisem vedel, ali se mi je vse skupaj sanjalo, ali se ji je res zgodilo to, da jo je MOJ TROP, ponavljam, MOJ TROP poskušal ubiti. Ležala je tam, vsa mokra od lastne krvi, stokajoča, verjetno že umirajoča. Kar naenkrat pa sem zagledal njene oči, ki so se počasi odpirale. Začel sem dobesedno kričati v skrbeh, a hkrati veselo: »ELA, ELAAAAA?! ME SLIŠIŠ?!« Odgovorila mi je: »Ja... Slišim te... Kaj se mi je zgodilo?« Po eni dolgi razlagi mi je rekla: »Glej, kot sem ti nekdaj govorila, tudi vsi vampirji ne preživijo... in mislim, da je danes prišel moj dan...« Slabotno me je poljubila in zaprla oči. Čez gozdove je zadonel moj krik: »NEEEEEEEEEE!!!!« Ok, Kristjan, to je to. Čas je, da Eli daš, kar je ona dala tebi- delček sebe. Postalo mi je vseeno za vse vraže. Uporabil sem vso svojo moč, se spremenil v volkodlaka (dejansko mi je uspelo- kul, kaj vse ti lahko da vampirska volkodlačnost) in jo ugriznil. Ne, ne na vrat kot vampirji ampak na roko. Nemočno sem čakal... saj slabše tako ali tako ne mora biti. Spremenil sem se v človeka in se utrujen zgrudil na tla.

Sedaj je spet Elin del...
Zadnja stvar, ki sem jo slišala je bil Kristjanov krik. Začela sem padati v globino... vse težje sem dihala. Ela, v redu, tam na koncu je smrt... pripravi se... Začutila sem občutek pritiska v pljučih. Le še meter me loči od črne luknje- to je to- adijo Kristjan, svet in življenje. Potem pa sem se kar naenkrat ustavila- končala se je bolečina v pljučih. Namesto te sem začutila močno bolečino v desni roki- takšen skeleč občutek. Bolečina je bila neznosna in mislila sem, da je to prihod v nebesa, pekel ali kamorkoli pač. Bolečina je postajala vse močnejša, čutila sem, kako je tekla do mojega srca... Imela sem občutek celjenja mojega raztrganega telesa, a nisem razumela zakaj. Mislim, če umiraš propadaš, ne pa, da se celiš, kajne? Od srca je bolečina potovala praktično po mojem celem telesu, do prstov na nogi in na drugi strani moje glave. No, sedaj me je začelo skeleti v možganih- se mi meša? So to sanje? Počutila sem se, kot, da bi se svet začel vrteti. Ugotovila sem, da ne sanjam...

Hej! Se opravičujem za krajši del, rada bi ohranila napeto vzdušje :) Kaj mislite, da se bo zgodilo Eli?

Lp, Catbook