Znašla sva se pred lično leseno kočo v majhni vasici z veliko podobnimi hišicami. Na tabli pred hišo je pisalo, da notri biva zdravilec. Luis me je rahlo dregnil in krenila sva proti vratom, ob vstopu je zacingljal zvonček in neki glas naju je pozval naprej. Star moški, ki je zaradi pritlikave postave in izredno dolge brade spominjal na palčka me je premeril s pogledom: »Nova si kajne? Povej mi, kaj je narobe?« »Gospod, doživela je močan pretres in poškodovana je, hudo poškodovana potrebuje vašo pomoč.« je še preden bi lahko kaj rekla vskočil Luis. Zdravilec se je namrščil in pomignil naj stopim za njim, Luisu pa naročil naj ostane v čakalnici. Odpravila sva se v prostorček z veliko leseno posteljo na sredini in veliko čudnimi napravami. »Usedi se prosim takoj bova pogledala kako je s tabo.« mi je rekel. Storila sem tako kot je naročil. » Odpni si prosim srajco, rad bi videl kako hudo je.« Odpela sem si jo in ostrmela ob prizoru, tam kjer se je prst neznanca dotaknil moje kože se je temnordeča sled začela širiti in delala obliko ognjene rože, znamenja ognja. »Neizbrisno znamenje… kot v prerokbi.« je zamrmral mojster in me prestrašeno pogledal, s prstom je pritisnil v središče rože in znova me je zajel val bolečine, kriknila sem in zadnje kar sem videla je bil Luis, ki je pritekel v sobo, potem me je požrla tema.