Zvonec, ki je zvonil prav v tem času, ko bi jo lahko pozdravila. Namrščeno sem pogledala v zrak in se odvlekla do svojega mesta za klopjo. Moje oko je počasi zdrsnilo proti kotu kjer je bila Lana in jo potem videla z zlobnim nasmehom za mano. Zdaj se mi je zazdelo kot, da so bile tiste besede skupaj z jokom le prividi. To je skoraj nemogoče. Začel se je pouk in prisiljena sem bila poslušati učiteljico in slediti pouku. Po tej uri sem iz učilnice ušla malo pred Lano in odhitela do učilnice glasbe. Učilnice kjer se bo izvajal moj najljubši predmet. Zanimivo je edino to, da me pri 14 letih tako zelo zanima glasba. Povem vam lahko zgodbo kako je sploh prišlo do tega, da se vzljubila ta predmet, predvsem pa glasbo samo po sebi. Ta zgodba se je začela v stanju, ki je skoraj neverjeten vzrok za to dejanje. Zgodilo se je, ko sem jaz imela zdravstvene težave in nisem imela nikogar za pogovor, sem si pela pesmi, ki smo se jih v tistem razredu učili. Po malo boljšem zdravju sem si naložila aplikacijo za poslušanje odlične glasbe in jo uporabljala vsak dan. Poslušala sem res veliko celo še preveč pesmi. Naučila sem se tudi najbolj zapletene pesmi tudi v tujih jezikih, ki ni bila angleščina. Ljubezen do glasbe se je kar rodila. Ljubezen je vseeno ostala tudi, ko sem ozdravela. Najbrž vas pa zdaj zanima bolezen in moje zdravstveno stanje. Bila sem 5. razred osnovne šole kot sem tudi zdaj, s svojimi prijateljicami sem se igrala in padla in si zlomila obe nogi. To ni nekakšna bolezen a se to še poslabša. Za nekaj časa sem bila na vozičku in nisem hodila v šolo. Pa je bilo moje zdravljenje že tako blizu, da bi se mi zacelila leva noga, pa sem staknila bolezen, ki za nekaj časa ustavi celjenje kosti. Katastrofa se mi je zdelo biti skoraj 3 leta na vozičku brez igre s prijatelji. Pomagala mi je le prej omenjena glasba. Kar je bilo edino zdravilo, ki me je spravilo v boljšo voljo. Končno sem ozdravela noge so se mi zacelile in sem morala nekako spet shoditi. Malo sem imela težav ampak je bilo vredu. Takrat se mi je zdelo zelo grozno. Zelo žalostno je biti zsprt v sobi skoraj 3 leta brez igre skoraj brez kančka smeha. Sama beda. Takrat sem vedela, da moram verjeti v le najboljše, kar se lahko zgodi in slediti svojim sanjam. Nasmeh se mi je že povrnil, ko se mi je spet zbrisal. Spet me je oblila stara prijateljica žalost. Ne krivim nikogar. Res nikogar. Vem, da ni nihče kriv za to, kar se je zgodilo mami. Lahko vam povem le prisluhnite moji zgodbi. Poskusila bom, da se ob zgodbi ne zjočem kot sem se takrat, ko sem slišala kaj se je zgodilo moji preljubi, predragi mami, ki mi je vedno stala ob strani in mi prisluhnila, ko mi je bilo zelo hudo.