Bila sem pripravljena na dogodivščina. Stekla sem po stopnicsh do stare pozovalke in vanjo naložila oblačila in vse kar potrebujem za hojo po dolgih poteh in iskanju namigov in dokazov. Vzela sem še telefon ter kup knjig, ki bi jih prebirala na vlaku do Nemčije kjer se bo iskanje začelo.

Babica in dedek sta že nestrpno čakala očeta. Kmalu sem se jima pridružila, ker nisem morala več čakati na to veliko pustolovščino. Ob prihodu se mi je oče nasmehnil in mi podaril verižico, ki jo je nosila mama. Skoraj sem se razjokala.

Počasi smo se posedeli v avto in se odpravili proti železnici v našem mestu. Med potjo sem brala knjigo in poslušala glasbo. Na vsakih nekaj minut sem pogledala očeta in stara starša in nato ogrlico. Spotoma sem si tudi mrmrala kakšno res dobro pesem a bolj sem bila zatopljena v knjigo in obesek, ki se je majal okoli vratu.

Vkrcali smo se na ogromen vlak in se posedla zraven očeta, ki je bral svojo knjigo, babica in dedek pa sta spala naslonjena drug na drugem. Zgledalo je zelo romantično. Sploh za njuna leta, a vseeno lepo. Vožnja je trajala kar nekaj časa.

Prispeli smo in se še z drugimi svojci pogrešanih dobili pred železniško postaja tamkaj. Pripovedovali smo si zgodbe in si kazali zemljevid trupel.