"Bel monster, prosim," sem zaslišala za sabo v polomljeni angleščini, ko sem se že tretje jutro zapored mučila s postavljanjem stojnice za prodajo pijače ob dirkališču. Na to službo sem pristala iz dveh razlogov. Ker je bila nadpovprečno dobro plačana in ker sem se tako izognila počitnikovanju s starši. Ne razumite narobe, to rada delam, vendar polovice svojega zadnjega poletja pred odhodom nisem želela preživeti na samotnem otoku na hrvaški obali. Čakali so me izleti s prijateljicami, ki jih čez leto ne bom več videla, kraji, ki jih pozneje ne bom mogla obiskati. Splačalo se je zapraviti vikend, svoje živce in ušesne bobniče, da sem bila finančno preskrbljena in da sem lahko ostala doma.

"Spet?" sem vprašala, ko sem že navsezgodaj zjutraj pred sabo zagledala fanta, po videzu sodeč malo starejšega od mene, ki je v kratkih hlačah in sponzorski majici že tretje jutro kot prvi gost čakal ob moji stojnici s pijačo, še preden so se na dirkališču dobro ogreli prvi zvoki motorjev.

"Spet," je odgovoril in se s komolci naslonil na šank pred mano.
"In prišel sem z dokazom," jaz pa sem se trudila skriti zatič na vratih, kot mi je to v petek pokazala Alexandra. Ena izmed mojih obrvi se je avtomatsko dvignila, rame pa skomignile.
"Seveda, karkoli želiš," sem naveličano zavzdihnila in ugotovila, da moram vrata potisniti nazaj do konca, če si želim, da bi mi uspelo umakniti zatič. "Ampak najprej mi pomagaj in potisni tale vrata čisto k stojnici," sem mu naročila, kot bi bil moj sodelavec. Seveda sem takrat mislila, da je bil le eden izmed zaposlenih na dirkališču, vendar mi je svetlolasec z navihanim nasmehom kmalu dokazal ravno nasprotno.

Vrata je ob kovino, pobarvano na črno, potisnil z nenavadno lahkoto. Morda so bila pretežka zame, toda tudi povprečen moški bi rahlo stisnil zobe, ko bi jih poskušal premakniti. Ko sem končala z zatičem in se vrnila za točilni pult, je iz žepa črnih kratkih hlač povlekel telefon. Sprehodila sem se bližje hladnilniku in iz njega potegnila belega monsterja, kot si je mladenič minuto prej zaželel. Ravno ko sem mu hotela izdati račun, mi je pod nos pomolil svoj telefon, na katerem je bil odprt zavihek na brskalniku, v vrstico za iskanje pa ime Fabio Quartararo. Na slikah, ki so se odprle, se je zagotovo smejal fant pred mano. Seveda se ni na vsej smejal; na nekaterih je osredotočeno strmel v kamero, vendar pa je bilo nemogoče zanikati, da to ni on. Ko je presodil, da sem si fotografije dobro ogledala, je telefon vzel nazaj in pritisnil na zavihek 'vse' ter mi ga vrnil. Odprla se je stran na Wikipedii in mi pripovedovala o tem, da je Fabio Quartararo dirkač v motociklističnem razredu MotoGP in še druge stvari, ki si jih nisem zapomnila niti razumela, vendar so potrjevale dejstvo, ki ga je Fabio zagovarjal že dva dni - da je en izmed glavnih akterjev na dirki, kjer sem prodajala pijačo.

"Zdaj verjameš?" je vprašal in si odprl pločevinko, ki sem mu jo malo pred podala. Vtipkala sem nekaj v blagajno, nato pa se zamislila.
"Potem ti verjetno ne bi smela računati?" sem vprašala in svojo kito, ki se je znašla na moji rami, potisnila nazaj za hrbetm
"Verjetno res ne," je skomignil in spil prvi požirek, jaz pa sem zavzdihnila. "Torej verjameš?" je vprašal in v meni zbudil tisti mali občutek, ko veš, da te nekdo nervira, ampak ne veš, zakaj se tako počutiš..
"Reciva da," sem dejala in se tudi jaz naslonila na šank, vendar iz druge smeri. "Ampak zakaj te potem nihče ne zasleduje in prosi za sliko?" sem ga vprašala z glasom, polnim dvoma in upala, da bom v njem prižgala enak občutek.
"Dirkališče še ni odprto za obiskovalce," je utemeljil. "Osebje, ki se je želelo, pa se je verjetno že slikalo z nami."
"Jaz se nisem," sem zamrmrala in za trenutek zaprla oči. Topli jutranji žarki so mi barvali obraz z oranžkastim sijem in želela sem užiti še malo tega miru, preden se na dirkališče vsuje horda motorističnih navdušencev in od mene glasno zahteva svoje najljubše pijače.
"Bi se rada?" se je posmehnil Fabio, medtem ko poskušam ugotoviti, od kod je njegov naglas. "Zdaj še imaš čas, potem me ne boš videla nikoli več."
"Bom preživela, hvala," sem rekla in poškilila vanj z enim očesom ter ujela njegov skoraj užaljeni obraz.

Odprla sem oči do konca in se zazrla vanj, saj sem opazila, da svojega pogleda še vedno ni umaknil.
"Si hotel kaj reči?" sem vprašala in parkrat zamežikala. Za sekundo je nadaljeval s strmenjem, nato pa se je predramil.
"Pravzaprav sem," je hitro dejal in se ugriznil v notranjost svojih ust. "Nekaj sem te želel vprašati. Vem, da bo zvenelo čudno, ampak ... Boš šla ven z mano, če danes zmagam?"
"Kaj?" sem hitro vprašala, še preden bi sploh razumela vprašanje.

S prazno pločevinko je rahlo tresknil ob pult, nato pa vstal in se odpravil skozi vrata k meni v notranjost kontejnerske stojnice. Zavohala sem njegov parfum in pomislila, da sta možni dve stvari; ali je zelo obstojen, ker je zelo drag, ali pa se je z njim našprical, tik preden je prišel sem. Takrat sem opazila, da je bil le malo višji od mene, so bile pa zato njegove roke toliko bolj mišičaste od mojih. Pograbil je kemijski svinčnik s pulta in na prtiček nakracal številko.

"Če zmagam danes in če si za, pokliči," je zamrmral. Ni me več pogledal v oči, samo še vrnil je kuli in se odpravil neznano kam. Presunjena sem strmela v prtiček in pobrala kuli, da sem lahko nekajkrat kliknila z njim.