smo že na tretjem delu, ki je malo bolj zanimiv, vendar ne tako, kot bo naslednji, ko bomo že bližje zmenku :P

---------------------
Sporočilo sem izbrisala že tretjič in imelo me je, da bi svoj telefon zabrisala čez okno tako, da bi pristal naravnost v sosedovem džakuziju. Nisem in nisem se mogla spomniti dovolj dobrega uvodnega sporočila, s katerim bi Fabia obvestila, da ponudba še velja, če je on za. Želela sem si zveneti, kot da mi je pravzaprav vseeno, vendar prav tako nisem želela, da sporočilo izpade nesramno. Ulegla sem se na trebuh in se zastrmela skozi strešno okno. Claire se je vedno pritoževala nad njim, ko je prespala pri meni, češ da je strašljivo in da me skozenj lahko kdo gleda med spanjem brez moje vednosti. Vedno sem se smejala njenim pretiranim skrbem. Če pa bi me v tistem trenutku kdo gledal s strehe, bi ga vprašala, kaj naj napišem Fabiu Quartararoju.

Prešnilila me je misel, ki sem jo udejanjila v črke in presledke.

"Čestitke za drugo mesto!"

"Ne," sem rekla na glas. "Preveč patetično," sem dahnila. Zvenelo je kot nekaj, kar bi napisala štiridesetletna mami, ki svoje dneve zapravlja na facebooku. Tako navadno nočeš zveneti, če si želiš na zmenek. Izbrisala sem sporočilo.

"Drugo mesto, a? Kaj torej to pomeni?"

To je zvenelo dovolj dobro, čeprav sem si še vedno grizla obnohtno kožico iz živčnosti, ko sem pritisnila gumn 'pošlji'. Telefon sem pustila na postelji in obrnila zaslon, kot to običajno storim, kadar nervozno pričakujem kak odgovor. Vendar mi tokrat ni bilo treba čakati kaj dolgo, saj je telefon zavibriral po pičlih tridesetih sekundah.

"Lili?"

Sporočilo, ki se je prislikalo na ekrat je povzročilo čudem občutek, ki je iz mojega grla polzel po požiralniku do želodca.

"Bingo."

Odgovorila bi še hitreje, če ne bi prej deset sekund vzhičeno krilila z rokami. Strmela sem v svoje sporočilo in streslo me je, ko se je zaslon nenadoma spremenil v prizor dohodnega klica. Ponovno sem začela kriliti z rokami, nato pa sem se zavedla kaj delam. "Če se predolgo ne bom oglasila, bo vedel, da sem bila živčna," sem pomislila. "Čeprav, fantje po navadi niso tako brihtni."

Zavzdihnila sem in se javila, nato pa si telefon prislonila k ušesu.

"Prosim?"

Kateri normalen človek pri zdravi pameti se na klic vrstnika odzove s "Prosim?"? verjetno samo Lili Meyer.

"Fabio tu," je začel na drugi strani, jaz pa sem s svojih nohtov začela praskati še zadnje ostanke laka.

"A daj ga srat," sem zavzdihnila in se odločila, da je bilo za zdaj mogoče dovolj nemarnosti. "Čestitke, si zadovoljen?"

"Ja in ne."
"Kako to misliš?"
"Če bi zmagal, bi lahko šel na zmenek z lepo punco."

Pogledala sem predse v ogledalo, ki ga imam na mizici za ličenje in se zavedla, da se smejim kot idiot. Zardela sem in se vrnila k pogovoru.

"A zdaj ne moreš iti?" sem ga vprašala in se ugriznila v ustnico in poskušala ustaviti nasmešek, ki je se je na vsak način trudil, da bi priplaval na plano.
"Ne vem, odvisno če bo hotela iti," je odvrnil.
"Mislim, da bo."
"Misliš?"
"Vem," sem hitro rekla in obupala nad grizenjem ustnice.

"Torej kje te lahko poberem jutri ob desetih zjutraj, da mi razkažeš mesto?'