7. DEL

Tako so se vsi krvavo in na vso moč borili, in borili. Vsak dan kruto, kamni so leteli kot vedno...
Peti dan, pa se je videlo, kako vsaka stran peša.Vendar niso želeli, da je to preveč očitno. Borili so se naprej.

Dan kasneje.
Sara je bila že dodobra izmučena, Alan prav tako, saj je imel roke polne prask in noge odrgnin.Ana je še komaj stala na nogah.
*i*Komaj čakam, da pridem nazaj v svoj svet, kjer bom videla mami, očija,...moram priti nazaj!...kaj pa če ne bo uspelo? O, ne...*i*
"Nekaj bo treba ukreniti. Vsi smo vedno bolj, in bolj izmučeni. Tako ne gre več naprej. Nekaj se moramo spomniti, narediti načrt in pretentati sovražnike! Jutri zberem vse može, da nekaj pogruntamo." S temi besedami je oče odšel v spalnico.


Naslednje jutro ni bilo vojne, saj je bil praznik. Na tisti dan se je rodil ustanovitelj tega mesta, v katerem divja neizprosna vojna.
Vsi so se oblekli v svoja najboljša oblačila in se zbrali. Na Anino začudenje so prišli tudi tisti, z one strani.Začel se je govor nizkega možakarja v kratkih hlačah.*i* Ga nič ne zebe?! Mami tega še očiju ne bi dovolila!*i*

"Dragi Vladimior.Vsi smo vam hvaležni, da ste ustanovili to mesto.
Kljub sporom, si prizadevamo ohraniti mesto...*i* Zdaj že ne, ko se borite...*i*

...govor je trajal dolgo časa, potem je bila še gostija in druge zadeve, ki se delajo na takih dogodkih.