»Rebeka pred tablo!« klic učiteljice me je zdramil iz mojega razmišljanja. Počasi sem vstala iz stola ter se pomaknila proti katedru. Pri Šivanki, tako smo klicali našo učiteljico geografije nisi bil nikoli varen. Vsak dan si je izbrala po tri žrtve in jih klicala pred tablo. Danes sem bila očitno na vrsti jaz. Šivanka je pogledala in gubala čelo. Nato je vstala in brez besed stopila k tabli. Njena suha, stara mlahava roka je na tablo hitro nakracala nekaj kaj naj bi menda predstavljalo neko območje v Avstraliji. Razred je bil videti zmeden vsaj toliko kot jaz. Ko sem jo poskušala opozoriti, kako je naloga nejasna, pa mi je pribila kako nesposobna sem. In te besede so me zabolele. Verjetno zato, ker sem se spomnila travm, ki sem jih doživljala kot otrok. Ampak to zdaj ni pomembno. »Nič točk! Naslednja naloga« se je drla dalje. Pomislila sem kaj ji je danes, da se tako vede, rekla pa nisem ničesar (verjetno bolje, ker imam mnogokrat predolg jezik). Še enkrat pogledam proti razredu, vsi razen Jakoba, (ki je bil zaposlen z mečkanjem žvečilnih) so bili prestrašeni, češ kaj če jih vpraša, meni pa ni noben pomagal. Jakob je bil zgodba zase. Sedel je in tiho gledal čez okno. Simpatičen fant, ki je menda leto starejši od nas. Letos je prišel na novo, ampak smo se poznali že od prej. Sicer se nismo pogovarjali ampak recimo, da ni bil tujec. Drugače pa kar simpatičen fant moram reči…