Trenutek zatem ko sem se zbudila, mi je v glavo zarezala ostra bolečina, z vsemi bolečimi spomini na Alexa vred. Začutila sem tudi pekočo bolečino na vratu, kjer me je Alex ugriznil kot volkodlak. Le kaj je mislil s tem, da me ne bo zgubil, pa naj stane kar hoče? Počasi sem odprla oči, ki so me zabolele zaradi močne dnevne svetlobe. To definitivno na bil gozd, pa tudi ne moja soba. Po piskih in oddaljenem govorjenju ljudi sem prepoznala bolnišnico. Prisilila sem se popolnoma odpreti oči, ter nato nekajkrat pomežiknila. Zamegljena slika bolnišnične sobe je postajala vse ostrejša, ter se kmalu popolnoma izostrila. V kotu sem zagledala zdravnika in medicinsko sestro, ki sta se sklanjala nad papirji.
»Kate Chase, šestnajstletnica. Najdena v gozdu poleg mestnega parka. Hud udarec v glavo in ugriz divje živali na vratu. Na glavi so bili potrebni šivi, v nezavesti je že 14 ur.« Sem zaslišala glas medicinske sestre. Nato se je oglasil zdravnik.
»Srečo ima, da je preživela. Če bi žival zadela vratno žilo, bi dekle izkrvavelo v desetih minutah. Kaj obiskov?«
Sestra je pokimala. »Zunaj jo čakata mama in fant. Grem ponju …« Mama in Alex … Čakajte – Alex? Ne … ne sme … ne sme mi priti blizu … Začela sem kriliti z rokami in nogami okoli sebe in glasno kričati.
»Ne! Ne spustite ga k meni! Spravite me ven od tu! TAKOJ!« Oči sem imela široko odprte. Okoli mene se je v trenutku zbralo pol ducata sester in zdravnikov.
»Napad panike!« So vpili drug čez drugega.
»Pazite, da si ne iztrga cevk!« Je zavpil zdravnik ki sem ga prej videla, in je sedaj pripravljal injekcijo. Kakor hitro jo je imel pripravljeno, me je z njo zabodel v žilo na roki. Po telesu me je spreletelo olajšanje in umirila sem se. Zdravniki in sestre so se porazgubili po drugih opravkih, le zdravnik ki me je umiril z injekcijo je ostal. Očitno je bil moj zdravnik. Sedel je na rob postelje in me pogledal.
»Zakaj si se tako prestrašila?« Me je vprašal, jaz pa sem le izmikala pogled. »Povej mi.« Njegov glas je bil mehek, vendar odločen. Enostavno nisi mu mogel reči ne.
»Alex …« Sem dala en in edini namig.
»Je to tvoj fant?« Me je vprašal zdravnik. Pokimala sem. »Ti … Ti je kaj naredil?« Me je naposled vprašal. Moj pogled pa je zdrsel k oknu, ki je gledal na bolnišnični hodnik. Ob oknu je stal Alex in me gledal. Njegov pogled ni rotil – zahteval je, da ničesar ne izdam.
»Ne. Le včeraj sva se sprla in imela sem moro, da me je napadel.«
Zdravnik je pokimal in odšel iz sobe.
_____

Ne pozabite lajkat, komentirat in se naročit, če vam je zgodba všeč!