Prišli sta na hodnik poln vrat. Clor je odprla tista s številko 16 in Viki potisnila skoznje. To je bila soba v kateri se je zbudila. »Nikar ne poskušaj pobegniti,« ji je še zabrusila Clor, potem pa zaprla vrata in jih za sabo tudi zaklenila.

Viki se je usedla na posteljo in obsedela. Ocenila je svoj položaj. Bila je zaklenjena v sobo z močnimi, hrastovimi vrati, ki je stala v drugem nadstropju. Soba je imela eno okno, dve zavesi in tanko odejo na postelji. Omare ni bilo, bil je le manjši predalnik, ki je bil - kot je ugotovila Viki potem, ko ga je natančno preiskala - popolnoma prazen. Viki je zavzdihnila. Stene, strop in tla v sobi so bila taka, kot so bila po vsej hiši. Nad posteljo je visela slika nekakšnega mesta iz prihodnosti ali preteklosti, bilo je težko določiti. Na nočni omarici je Viki opazila ogledalo in se pogledala vanj. Opazila je, da ima na glavi še vedno prevezo. Čudilo jo je, da ji Clor ni pustila še malo počivati preden jo je odpeljala k šefu. Niti zajtrkovala še ni!
Zavzdihnila je in si snela prevezo. V sobi je bila zaklenjena šele pet minut, pa je že dobila občutek, da zanjo ni več nobenega upanja.

Z roko se je udarila po čelu, ko je ugotovila, da take stvari razmišlja ves čas. Zanjo ni več upanja vsaj desetkrat na dan. Vzravnala se je in si začela beliti glavo s tem, ali je Zed morda kak vohun Zasledovalcev ali kaj podobnega. Ob tem ga je zasovražila še bolj, kot ga sovraži Opal. Zato je misli raje preklopila drugam. Vendar so se ji vedno znova vračale na isto točko: Temačno Mesto je v nevarnosti. To je takoj želela sporočiti staršem, a seveda na noben mogoč način ni mogla. Razen, če bi se ji uspelo telepatsko povezati z Opal, a se ji je zdelo, da to ni mogoče. Z Opal sta namreč že parkrat poskusili, a ni delovalo. In dvomila je, da bi bilo v njeni situaciji to kaj bolj mogoče.
Ob teh mislih je še bolj zavzdihnila. Očitno se ji že meša. Pogledala je na uro. 8.45. Tu je bila zaklenjena že celo uro. *i*Šele*i* eno uro, se je popravila. Clor jo bo »mehčala« tukaj notri še vsaj kakšen dan ali dva.

10.00. Njihov način »mehčanja« se očitno obnese, Viki je bila pripravljena izdati že skoraj vsako informacijo zato, da bi bila prosta. A zdrav razum ji je vedno znova govoril, da je vse skupaj neumnost, saj imajo tako ali tako že načrte z njo in je v vsakem primeru nebi izpustili tako hitro.

Torej bo morala počakati in videti kaj bo sledilo.

***

Preiskala je že vsak kotiček sobe in se nazadnje obupano zgrudila na posteljo. Bila je lačna in v čelu ji je kljuvalo. Naenkrat se je v sobi oglasil zvok zvona. Viki je poskočila. Ura je bila točno 12.00. Ni razumela zakaj bi imeli v hiši zvonec, ki zvoni samo ob poldnevu.
Takrat je v vratih zaškrtal ključ. Odprla so se in skoznje se je prikazala Clor. Zelene lase je imela tesno spete v kito, čez zelena oblačila pa je imela odeto črno usnjeno jakno. »Pridi,« je rekla in pomignila Viki naj ji sledi. Po Vikijini glavi sta divjali in se prepirali dve misli: *i*HRANA! POBEG!*i* Viki ju je utišala in prišla do Clor. Ta jo je trdo prijela za ramo in jo potisnila po hodniku. Vodila jo je do jedilnice. Torej bo Viki končno lahko jedla.
Ko sta vstopili, je bilo notri veliko več ljudi kot zjutraj. Pravzaprav so bili skoraj vsi, je predvidevala Viki, glede na to, da je bila jedilnica skoraj polna. Clor jo je odvedla do pulta, kjer si je Viki vzela pladenj in si postregla s kosilom. *i*Končno!*i*
S Clor sta se usedli tik ob oknu. Ljudje, ki so prišli mimo njiju, so jima zaželeli dober tek, pri tem pa pazljivo premerili Viki od glave do pet ter pomežiknili Clor.
V tišini sta jedli vsaka svoje kosilo. Viki je pogled ves čas uperjala v svoj krožnik in pustila, da ji lasje padajo na obraz. Tiho je žvečila ter spet in spet premlevala svoj položaj. Pobeg zdaj verjetno nebi bil več mogoč, zato bo morala še nekaj časa ostati. Poskusila si je zamisliti kaj vse jo še čaka tu. To je počela že zadnje štiri ure in počasi so jo že začeli *i*boleti možgani*i* od samega premišljevanja. »Poznam nekoga, ki bo iz tebe morda znal izvleči kaj uporabnega. Jutri se bosta srečala, do takrat pa – boš morala še malo počakati,« je prekinila tišino Clor. To je izrekla kot bi pričakovala kak odgovor. Viki ni niti dvignila pogleda. Naj ve, da nanjo ne bo napravilo vtisa nič. Čutila je Clorin pogled na sebi. »Iztrebili vas bomo, avša,« je siknila skozi zobe, nato pa ji velela naj vstane in pospravi pladenj. Viki je imela na krožniku še polovico porcije morske rižote, a ji ni ugovarjala. Clor jo je spet prijela za rame in jo odvedla nazaj do sobe številka 16.

Viki je vzdihnila in se naslonila na steno. Načeloma je bila rada sama v tišini in se prepuščala mislim, a to je bilo že moreče. Ždela bo tu in počela dobesedno *i*nič*i* cel dan in morda še dlje. Občutek je imela, da ji v možganih zmanjkuje kisika, zato je odprla okno kljub temu, da zunaj dežuje. Svež zrak je zavel v sobo in na obrazu je začutila hladne dežne kaplje. Globoko je vdihnila in se še bolj nagnila skozi okno.
Tedaj je zaslišala vpitje in ropotanje. Prihajalo je iz njene desne. Poleg njene je bila še ena soba in očitno se je v njej nekaj dogajalo. Zaprla je okno in prisluhnila. Slišala je glasne prepire na hodniku. Očitno so pripeljali še nekoga in so ga poskušali strpati v sosednjo sobo. Ta je bil očitno še pri zavesti.
_____________________________________________________________________
Evo meee! Uspelo mi je napisati nov del v manj kot sedmih dnevih! Jupi. Upam, da vam je všeč. Zdajle se malce zapletam s pisanjem, ker nimam pojma kaj naj bi sledilo, vendar se bom potrudila da bo nov del prišel v roku, recimo, osmih ali devetih dni :blush:
Lepe počitnice še naprej in maksimalno uživajte, kjerkoli že pač ste
muca Zajči:smile_cat: