(28. marec)- Preobrat
Bil je naslednji dan.
Liam je bil vse bolj sumlijv.
Vedela sem, da me sledi.Želel je videti, kako bom reagirala, kako bom padla, kako bom odreagirala na njegovih besedah, na njegovem pogledu, na njegovih dotikih.
"Leanee, vem kdo si.“
Je rekel, ko sem stopila iz razreda, njegov glas je bil še vedno nežen, a nekaj v njem je bilo odločnega.
Nisem odgovorila. Počasi sem se obrnila proti njemu in mu pogledala v oči.
"Brez skrbi da neveš."
Njegova roka je pomaknila lase z mojega obraza, njegov dotik je bil topel, a nežen. Celo čudno je bilo. Kot da je čutil nekaj, kar jaz nisem želela priznati.
"Ne boš me obvladal.“
Sem rekla in ga odrinila stran.
"Zato pa sem tukaj.
Ne razumem, zakaj vedno bežiš, Leanee. Skrivnost ti ni več potrebna."
In potem je stopil še bližje. To ni bilo več samo besedno izzivanje. Ničesar ni bilo več v zraku. Bila sem ujeti v trenutku. Njegove roke so se počasi premaknile proti moji roki, z rahlim pritiskom.
"Ne beži pred tem.
Daj mi priložnost, da pokažem, kaj pomeniš. Daj mi priložnost, da te spoznam."
*********
Začutila sem, da mi želi škodovati.
Pogledala sem ga smrtno resno.
Moj pogled je bil zelo strašen.
Takoj je naredil korak nazaj, vendar prepozno. Moje roke so že premaknile nož, ki sem ga držala skrit v žepu. Hitro in natančno sem ga zarezala v njegov trebuh.
Liam ni mogel verjeti, kaj se je zgodilo. Njegove oči so se širile v šoku, njegov dih je postal hiter in prekinjen. Potrkal je po ustih, kot da bi želel izgovoriti nekaj, vendar je preveč krvavel. Moje roke so še vedno držale nož, ki je zdaj zarezoval v njegovem telesu. Ničesar ni mogel narediti.
Ko je obležal na tleh, je vse okoli mene postalo zamegljeno. Krvava luža je začela počasi rasti, njegovo telo je ležalo v temi, ampak jaz… jaz sem bila polna nečesa, kar ni bilo več le jeza.
To je bil začetek nečesa temnejšega.
Spustila sem nož in pogoltnila zrak, vendar ni bilo nobene olajšave. Le še temnejši občutek, kot da sem vstopila v nov svet, kjer ni bilo pravil, le kaos. Zaslišala sem korake.
"Leanee...Kaj počneš?!"
Je zazvenel glas Betty.
"Utihni, dam ti še priložnost se še lahko rešiš, ker drugi se ne bodo!“
Zbežala je-le kolikor so jo noge nesle. Nisem se več ustavila.
Slišala sem glasove otrok iz učilnic in njihov smeh. To je bil moj trenutek. Moj čas. Ko sem tekla po hodniku, sem videla vse tiste obraze. Nasmehe, ki so se smejali. Samo še ena stvar, ki me je jezila.
Nisem jih vec prenesla. Moj um je bil izven dosega, moje telo pa je bilo zgolj orodje uničenja.
"Ne boste več imeli nadzora nad mano" Sem vpila, ko sem z nožem in roko razkosavala vse pred sabo.
Vse sem požgala, ubila in uničila.
Šolo.
Ljudi.
Liama.