Jake se je opotekel iz kapsule. Njegovi temno rjavi lasje so bili razmršeni in njegov obraz je bil bled kot stena. Levi rokav svetlo-sivega puloverja je bil prepojen s krvjo. Jake je počasi zavihal krvavi rokav – okamenela sem. Njegove tetovaže so bile … poškodovane. Milo rečeno. Zgledalo je, kot da je nekdo šel z nožem lepo po obrobi obeh tetovaž, ter ga zarezal do mesa. Roka mu je močno krvavela. Vedela sem, da bo izkrvavel, če ne dobi takojšnje pomoči. Dolgoletne izkušnje … In res se je čez nekaj sekund zamajal in padel. Fynn se je pognal do njega, ter ga ulovil ravno toliko, da ni z glavo treščil ob tla. Nato je pogledal mene.
Zdramila sem se iz prvega šoka, ter se pognala k Jaku. Snela sem si svetlo-roza jopico, ki sem jo imela zavezano okrog pasu, ter jo trdno zavezala okoli Jakove podlahti. Kri je v nekaj sekundah popolnoma premočila jopico in pomenljivo sem pogledala ostale. V trenutku so razumeli namig in začeli slačiti odvečne kose oblačil. Prvi mi je Jesse podal svojo jopo, ki je bila debelejša in večja od moje. Pokimala sem, odstranila svojo jopico iz Jakove roke in okoli zavezala Jesse-evo. Tokrat je kri potrebovala malce več časa, da je premočila Jesse-evo jopo in posvetil je kanček upanja.
»Šivanje …« Sem zamrmrala in se obrnila k Fynnu. Takoj je razumel kaj potrebujem – ko človeka poznaš že dobrih deset let, se začneš z njim že skoraj telepatsko pogovarjati.
Fynn se je ozrl po laboratoriju. Nato se je pognal k enemu od – na pogled starih in neuporabnih – strojev, ter ga razdrl z eno brco. Pobrskal je po delcih in našel žico, ki mi jo je hitro prinesel. Medtem ko sem Jesse-evo jopo zamenjevala s Skyinim jesenskim šalom, sem se ozrla po prostoru.
»Tam!« Sem rekla in z glavo pomignila proti kotu laboratorija, kjer sem zagledala kovček s prvo pomočjo. Sky se je pognala in bila s kovčkom pri meni v nekaj sekundah. Hitro ga je odprla in v njej sem na našo srečo zagledala razkužilo. Sky je zgrabila točno to – kot sem rekla, telepatski pogovori – in ga podala Fynnu, ki je hitro, ampak temeljito razkužil žičko. Vsi so razumeli, kaj počnem – šivanja še nikoli nisem izvajala, niti videla kako se to dela, ampak upajmo, da je podobno kot šivanju strganih hlač. Alan je razparal svojo majico, ter napravil dovolj niti. Lotili smo se dela.
Fynn mi je podal razkuženo žico, Alan pa nit. V trenutku, ko sem odstavila Skyin šal, mi je kri umazala roke, vendar mi je bilo vseeno. Zaradi krvi nisem popolnoma nič videla, in v paniki sem napenjala oči, da bi opazila točko, kjer bi lahko začela. Ampak ni mi šlo, in kar na slepo sem poskusila. Seveda je takoj priteklo še več krvi, ki se je sedaj že zbirala med ploščicami na tleh in mi prepojila jeans hlače, v katerih sem klečala poleg Jaka. Kri je bilo vedno več, in globoko v sebi sem vedela, da je konec.
Počasi, in tresočih rok sem izpustila žico, ter se dvignila na noge. Oči so mi zalile solze, zaradi katerih sem megleno videla. Zaihtela sem, ter odkimala z glavo. Začutila sem Fynnovo roko na mojem ramenu. Sky me je objela, pridružili so se še vsi ostali. A nekdo je manjkal …

Ta del je bil malo krajši, vendar zato, ker želim ohraniti napeto vzdušje. Kaj ste razmišljali ob branju tega dela? Kako ste se počutili (še posebej na koncu)? Napišite v komentarje....
Lajkajte če vam je bilo všeč in naročite se name, če želite biti obveščeni o prihodnjih delih:)
Lp, No Name
P.S.: Ti novi hashtagi so super!!!