Mislim, da si je ta preobrazba pošteno zaslužila svoje ime. Ko sem čakala v ogromni človeški kapsuli, ter čakala na najhujše, se nisem zavedala kaj me čaka. Nekaj dolgih minut nečloveškega trpljenja. Izsuševanja telesa, dejanske smrti. Le da si nato nek živi mrtvec.
Kmalu me je čez hrbtenico prestrelila bolečina, da sem se nemočno zvila in v obupu začela tolči po vratih kapsule. Spraševala sem se, ali zunaj mirno čakajo, da pridem ven z novimi močmi, ali mi poskušajo pomagati. Vendar sem kaj kmalu omedlela. Tik preden sem padla v nezavest, sem se zavedla, da preobrazbo prenašam še slabše od Sky. Vseeno sem počasi zdrsnila v nezavedno stanje, vesela, da bo bolečine konec. Tako sem mislila.
Ponovno sem bila v gozdu, v popolni temi, le da sem bila sedaj bolj samozavestna. Vedela sem, kaj se dogaja. Tudi v resnici je name kmalu skočil volk, jaz pa sem, zavedno v volčji obliki, spretno zasadila svoje zgornje čekane v njegov vrat. Kljub temu, da sem volkodlaka resno poškodovala, se je pobral in besno stekel za mano. Skozi gozd v sanjah se je bilo prebijati lažje kot kdaj koli prej – imela sem izjemno orientacijo in vid volkodlaka. Bila sem pripravljena na vse. Vsaj tako sem mislila, dokler nisem prišla do reke, ter se na pol poti čez bežno ozrla v odsev vode. Bila sem drugačna. Še vedno sem imela obliko volka, vendar sem gorela. Ne na grozen način, ko se ognja čimprej poskušaš otresti, ampak na lep način. Oči so mi rdeče žarele. Nisem imela časa razmišljati, kaj se dogaja – črni volk mi je sledil.
Nenadoma sem za sabo zaslišala glas: »Kate?« Obrnila sem se, ampak tam ni bilo nikogar – niti črnega volkodlaka. »Kate?« Sem ponovno zaslišala – tokrat razločneje. Glas mi je bil presneto znan. Zajel me je čuden občutek izsušenosti, nujno sem potrebovala vodo, hkrati pa sem vedela, da je ne rabim. Počasi sem odprla oči.
»Kate?« Ležala sem na tleh, nad sabo sem zagledala znane obraze. V očeh jim je odseval strah. »Kate, si v redu?« Me je vprašal Jake.
Pomislila sem. Sem v redu? V resnici sem bila fenomenalno. Nikoli bolje. In ne hecam se. Imela sem občutek, da je moj pravi jaz končno prišel na plan. V delčku sekunde sem se postavila na noge, ter se čudila svoji hitrosti.
»Kaj se dogaja?« Sem vprašala ostale, ki so le prazno strmeli vame, in se mi umikali, korak za korakom. »Kaj je narobe?« Sem ponovno vprašala, nato pa se ozrla okrog sebe. Zagledala sem svoj odsev v ogledalu. Bila sem jaz, le da v- KAJ? To ni možno… oči so mi rdeče žarele, moji lasje so bili narejeni iz ognja. Dobesedno. Ponovno sem se ozrla proti prijateljem, ki so me gledali s strahom v očeh.
Nisem razmišljala. Pognala sem se skozi vrata, ter se znašla pred nekakšnim prepadom, čez katerega je potekala brv. Stekla sem čez. V trenutku, ko sem si zamislila, da bi bila najraje zunaj te jame, sem se pojavila v nekem neznanem gozdu. Pognala sem se v temo, skozi globok, novozapadli sneg. V trenutku, ko sem pomislila, da bi hitreje tekla v obliki volkodlaka, sem začutila rahlo bolečino, nakar sem že bila volkodlak. Ko sem tekla med drevesi, so mi pred očmi plesali prestrašeni obrazi prijateljev. Kaj sem naredila s sabo? Zakaj so se me tako bali? Nisem vedela, kam grem.
Vedela sem samo, da moram stran.

Živijooo!! Novi del zgodbe je zunaj! Če vam je bil všeč, lajkajte, naročite se name, če želite biti obveščeni o prihodnjih delih in pa v komentarje napišite vaše teorije za naprej v zgodbi, ki mi bodo (morda, verjetno) pomagale pri pisanju naprej. Zato bom vesela vseh teorij!!
Uživajte v novem letu!
Lp, No Name
P.S.: Tukaj je slika Kate: https://s3-us-west-2.amazonaws.com/hispotion-prod/wp-content/uploads/2013/08/Inspiration-for-Men-24-38.jpg
Tukaj pa je slika njenih las: https://steemitimages.com/640x0/https://i.imgur.com/xznZyFr.jpg