Pognala sem se pokonci. Bila sem popolnoma potna in moja spalna srajca se mi je lepila na mokro kožo. S hrbtno stranjo dlani sem si obrisala potno čelo in se zazrla v temo. Pred očmi se mi je narisala podoba Liama, ki sem jo pred leti zakopala na dno svojih možganov in upala, da je moje misli ne najdejo več. Da lahko človek preživi, možgani zakopljejo boleče spomine. Bolečo resnico. To se je naredilo meni. Vendar so spomini spet prišli na dan, in za to je moral obstajati razlog. Morda nam moji spomini pomagajo pri iskanju amuleta in pri prečkanjih časovnih sten?
Pogledala sem na uro, ki je visela na steni. 05:34. Zunaj je bilo še temno in nihče se še ni zbudil. Zavzdihnila sem in se dvignila iz postelje. Stopila sem v kuhinjo in vase zlila kozarec vode, ki je navlažil moje suho grlo. Bilo mi je bolje.
Nato sem sedla na stol za mizo in začela premišljevati o sanjah. Je Liam res pomemben za našo težavo? Kako, saj je mrtev… in jaz sem kriva za to. Jaz sem ga ubila. Če ne bi…
Po hladnem licu mi je stekla solza in v tistem trenutku se je nebo obarvalo rožnato. Kazalo je, da bo popoln dan. Kar se tiče vremena, seveda. Za nas bo daleč od popolnega.

Dobre pol ure pozneje smo bili vsi zbrani na razpravi, kako naprej. Trije ljudje so bili ujeti v drugem času in morali smo jih rešiti. Morali smo tudi dobiti amulet nazaj, ampak to lahko počaka. Najprej prijatelji.
»Ima kdorkoli, kakršnokoli idejo?« Je utrujeno vprašal Jake. Včeraj je bil na straži, saj niti tukaj nismo bili več varni. Bila sem tiho. Nisem želela govoriti o sanjah in zato se enostavno nisem oglasila. Na žalost so bile v nekaj sekundah vse oči uprte vame. Bila sem edina, ki se je v nemogoči situaciji domislila rešitve, na takšen ali drugačen način. Tudi tokrat ni bilo nič drugače.
»Mogoče.« Sem rekla, ter se nervozno presedla. »Če so šli v prihodnost, potem jim lahko pustimo kakšne namige, saj veš za v prihodnost. Ampak če so šli v preteklost, bo težje. Potem bomo morali mi poiskati njihove namige, vendar ne vemo zagotovo če se bodo tega spomnili. Druga in precej bolj zapletena možnost je, da nekdo od nas naveže miselno vez na enega izmed tistih treh. Ker lahko Sky vstopa v misli, bi nam mogoče to olajšalo delo. Vendar ne vem če lahko stopi v misli preko časovnega obdobja. Če ne more, potem bomo morali navezati miselno vez, kar je strašansko zapleten, nevaren, boleč in dolg postopek.«
»Ampak… kako jih bomo potem spravili nazaj v sedanjost?« Se je oglasil Jesse.
»Preko druge časovne stene.« Sem mu odvrnila. »Vem kje je ena, vendar ne vem če še obstaja.« Pred očmi se mi je ponovno zarisal Liamov obraz in v glavi mi je odmeval njegov zadnji krik. »Ampak najprej moramo navezati stik z njimi.« Sem rekla, ter se odpravila proti polici, polni knjig. Malce sem pobrskala po polici, nato pa zagledala naslov: SKOZI ČAS, in potegnila težko in okoli štiri centimetre debelo knjigo iz police in se z njo odpravila za mizo.
»Sky, poskusi navezati stik.« Sem še zamrmrala, preden sem se poglobila v starinske črke in obrabljene strani knjige, ki bo mogoče rešila tri življenja.

Vem da je kratko, in da je po ZELOOO dolgem času spet prišel nov del, ampak zahtevali ste ga in tukaj je XD Upam da ste uživali v branju. Stisnite srček, če vam je bil del všeč. Komentirajte kako se vam je zdelo. Naročite se name, če želite biti obveščeni o prihodnjih delih.
Lep dan/večer/jutro vam želim!
Lp, No Name