Roke sva počasi potisnila nad glavo ter presenečeno gledala v mojo prababico.
»Vse vem!« Je rekla, odločno ampak boječe. »Vse!! Vajin mali prijateljček mi je izdal popolnoma vse!« Pogledala sem Alexa, v katerem se je nenadoma kopičila jeza.
V sekundi se je spremenil v volkodlaka in se želel pognati na go. Chase, vendar sem še pravi čas zavpila:
»NEEE!« Obstal je, ga Chase pa je sprožila lok in zajela me je tema.

Zbudila sem se na trdnih tleh, sredi nekakšne kleti. Potegnila sem se v sedeč položaj in si pomela oči. Bila sem v popolni temi.
»Alex?« Sem zaklicala v temo. »Justin?«
»Kate?« Sem zaslišala Justinov glas. Bil je precej blizu. »Kje si?«
»Tukaj!« Sem odvrnila in kmalu sem zatipala njegovo roko.
»Si v redu?« Me je previdno vprašal.
»Ne ravno.« Sem mu odvrnila. »Zakaj si ženski vse povedal?!«
»Nekaj je bilo v juhi ki mi jo je dala. Nenadoma sem imel neko potrebo pravilno odgovoriti na vsa vprašanja ki mi jih je zastavila. Vse sem ji izblebetal. Oprosti!«
»V redu je.« Sem mu rekla. »Mogoče veš kje je Alex?«
»Nimam pojma.« Je odvrnil in se s hrbtom naslonil na steno – vsaj tako sem slišala. »Kaj se je sploh zgodilo? Mislim, ko sta vidva odšla od mize me je zgrabila in odvlekla v klet. Potem pa je prinesla še tebe.«
»Justin, to je moja prababica. Alex jo je že skoraj napadel, ampak če bi jo slučajno ubil, jaz mogoče ne bi obstajala.« Slišala sem ga zavzdihniti. »Ampak kaj ona sploh ve? Kaj vse si ji povedal?«
»Da sem vampir in da sta vidva volkodlaka. Da smo prišli iz drugega časa in da…« Obstal je. »Da iščemo amulet Mesečnega volka.«
Sedaj sem jaz zavzdihnila. Prepričana sem bila, da ima amulet, druge razlage ni. Drugače bi nas samo predala policiji ali pa nagnala iz hiše – ali pa oboje. To sem tudi povedala Justinu.
»Sedaj morava torej najti Alexa in amulet?« Pritrdila sem. »To pomeni da morava priti iz kleti.« Je rekel in vstal. Ob steni – tako sem vsaj predvidevala, v kleti je bila še vedno popolna tema – se je splazil do vrat. Slišala sem nekaj tolčenja in preklinjanja, nato pa sem zaslišala klik in klet je obsijala svetloba. V nekem trenutku sem že mislila, da mu je uspelo odpreti vrata, ampak sem hitro ugotovila da je samo našel stikalo za luč. Najprej sem si pokrila oči, ampak ko so se privadile na svetlobo, sem se potegnila na noge in se razgledala po prostoru. V kleti je bilo veliko škatel in nenavadnih starinskih predmetov odprla sem eno od škatel in zagledala zaprašen kipec, ki sem ga takoj prepoznala. Bil je kipec ki sem ga imela v sobi na polici. Mama mi je pojasnila, da se je predajal iz generacije v generacijo Chasovih deklet in bila sem ponosna da sem ga tudi sama dobila. Oči so mi zalile solze, ki sem jih hitro obrisala še preden so mi stekle po licih in zaprla škatlo.
Odprla sem naslednjo in se znašla pred kupom papirjev, ki sem jih brez večjega zanimanja začela pregledovati. V škatli ni bilo popolnoma nič pametnega. No, tako sem vsaj mislila, dokler nisem odprla nekakšno knjigo, podobno dnevniku in se zagledala v nenavadne črke in oblike. Le malo sem jih razbrala če sem se osredotočila na vsak znak posebej, ampak celotna beseda skupaj se je povezala v celoto in nekako sem razumela ta jezik, ki ga še nikoli nisem videla.
Nenadoma me je doletelo. »Moja prababica je čarovnica.«