Slike za lažjo predstavo:
https://i.pinimg.com/originals/c7/dc/6b/c7dc6b21f5eba5e586faa197afa6444e.jpg
https://i.pinimg.com/originals/90/c2/3d/90c23d777e463c4985c90013c4988a73.jpg
https://i.pinimg.com/236x/89/d9/f0/89d9f0ec1a4acde25ce51984cd2e9d4d--grey-wolves-gray-wolf.jpg

Danes je nedelja. In polna luna. Šele sedaj sem dojela, da sploh ne vem, kaj naj pričakujem.
Razmišljala sem, da bi poklicala Alexa. Samo zato, da bi mi povedal kako je, ko postaneš volkodlak. Vendar sem si premislila. Če ga bo dovolj skrbelo zame, bo že poklical. In res se je nekaj čez drugo popoldne oglasil telefon.
»Hojla! Kako se držiš?« Me je vedro vprašal Alex.
»Nič posebnega se ne dogaja. Niti ne vem, kaj bi se moralo dogajati.« Sem mu odgovorila in poslušala. Na drugi strani linije je bila tišina. »Kaj, je s tem kaj narobe?« Sem vprašala.
»Ne, ne …« Je hitro odgovoril Alex. »Le razmišljal sem … Če bi želela, da sem danes, ko se preobraziš s tabo?« Sedaj je bila na vrsti moja tišina. Alex je bil še vedno tisti Alex, ki me ugriznil, ter spremenil v volkodlakinjo, samo zato da bi lahko bila skupaj. Nekateri bi rekli, da je to prisrčno, vendar je bilo meni le grozljivo. Ampak z njim je bilo vse preprosto. In tudi če bo z mano, ko se bom 'preobrazila', kakor je rekel, še ne pomeni, da bova spet skupaj.
»Ja, lahko.« Sem rekla Alexu, ki je na drugi strani linije v tišini čakal med mojim razmišljanjem.
»Super. Hm … V parku ob petih? Takrat se pojavi polna luna.« Je veselo rekel.
»Ja, meni je prav.« Sem mu odvrnila. »Adijo.« Sem še rekla, počakala da je odzdravil ter nato prekinila.
Torej bo Alex z mano. Tega nisem pričakovala. Ura je bila pol štiri popoldne, zato nisem hitela. Odšla sem v kopalnico, da bi si spela lase, ko sem odprtih ust obstala pred ogledalom.
Moji lasje so bili … Drugačni. Zgoraj so bili rjavi, potem pa so se prelili v temno-vijolično barvo. Bili so mi všeč, vendar nisem bila prepričana, kaj bo nanje rekla mama. Je bil to del preobrazbe? Moral je biti, saj se danes svojih las – razen s krtačo – nisem dotikala. Odločila sem se, da Alexu ne bom o tem po telefonu. Naj me vidi v živo, bo pač večje presenečenje. Pogledala sem na uro. Imela sem še eno uro. Če odštejem deset minut hoje do parka, ter petnajst minut urejanja, mi ostane še dobre pol ure dolgčasa.
Te pol ure je minilo kot bi mignil, česa nisem pričakovala. Dala sem si opravka z ogledovanjem svojih las, ter preizkušanjem različnih pričesk. Na koncu sem prišla do zaključka, da mi vijolično-črni lasje še bolj pristajajo kot rjavi. Hitro sem oblekla pulover, pod katerim sem spretno skrila svoje vijolične lase, ter odhitela v zgodnji jesenski mrak.
Alex me je že čakal. Sedaj se je odzval na moj prvi klic in ni žvečil zajca, kar je zelo omililo nerodnost situacije. Mislim, bi jo omililo, če ne bi čakala, da se spremeni v volkodlaka.
Alex je imel … Zelene lase?
»Alex, kaj se je zgodilo s tvojimi lasmi?!« Sem ga presenečeno vprašala.
»Ko sva že pri tem, kakšni so tvoji lasje?« Mi je odgovoril z vprašanjem in me pogledal z navihanim nasmeškom na obrazu. Bila sem zelo zmedena, vendar sem počasi snela kapuco iz glave in mu razkrila črno-vijolične lase. Ostrmel je.
»No, to pa je …« Je rekel.
»Nenavadno?« Sem ga dopolnila z nasmeškom.
»Ja, mislim, ne, ne, samo … Nisem vedel, da si lahko še lepša, kot si bila prej.« Je nato rekel. Hitro sem zamenjala temo, saj sva zašla točno tja, kamor sem se bala, da bova.
»No, kdaj se bom spremenila?« Sem ga vprašala.
»Ne, zdaj se boš preobrazila.« Me je popravil in nato začel razlagati. »Verjetno – no, definitivno – bo boleče. O ostalem bova po preobrazbi. Prav?« Prikimala sem. Bila sem pripravljena. No, vsaj mislila sem, da sem bila.
Deset minut čez peto me je stresel prvi val bolečine. Bilo je, kot da bi me hotelo raztrgati od znotraj. Zakričala sem na vse grlo, pred očmi se mi je temnilo. Megleno sem videla Alexa, ki je le stal tam in gledal kaj se dogaja. Je bilo to normalno? Nov val bolečine. Tokrat je bolelo tako, kot bi me res raztrgalo od znotraj. Vrtelo se mi je, glava mi je utripala od bolečine. Nato sem omedlela.
Prebudila sem se na tleh in zastokala. Vendar se je iz mojega stoka razvil le tih tulež. Pogledala sem okrog sebe. V bližini je sedel siv volkodlak s progo zelene dlake ob ušesu.
»Si dobro?« Je vprašal Alex. Sicer je govoril z laježem, vendar sem ga razumela.
»Si to ti?« Sem ga vprašala. Videla sem volkodlaka, Alexa ni bilo nikjer.
»Ja, jaz sem,« je rekel Alex. »Kako se počutiš?« Je nato vprašal. Počutila sem se obupno, v glavi mi je še vedno razbijalo. In …
»Lačna sem.« Sem mu povedala.
Pokimal je. »To je dobro. Pridi z mano.« Vstala sem in začutila, da imam štiri noge. Stekel je, in jaz sem stekla za njim. Bila sva neverjetno hitra. Po gozdu sva se premikala hitro in neslišno. Nenadoma je Alex obstal. Zavohala sem kri. Volkodlak v meni se je začel prebujati. Plazila sem se po gozdnih tleh, vohala sem živalsko kri. Kmalu sem zagledala mlado srno. Ni me slišala. V enem skoku sem bila pri njej, čekane sem zasadila v meso.
»No, to je bilo hitro. Nekateri se napada učijo nekaj mesecev. Očitno si napadalne narave.« Je rekel Alex, ki je prišel za mano. Lotila sva se srne, potem pa stekla skozi gozd. Ustavila sva se ob reki.
»Poglej se.« Je rekel Alex. Nisem ga razumela. »Poglej se v odsev.« Je ponovil. Pogledala sem. Bila sem siva volkodlakinja. Na vratu, točno tam, kjer me je ugriznil Alex, sem imela vijolično črto dlake. Imela sem svoje, električno modre oči.
»Kate?« Pogledala sem Alexa. »Iti bi morala. Dani se.« Pogledala sem okrog. Res se je zdelo svetleje kot pred petimi minutami.
»Bo boleče?« Sem ga vprašala.
»Ne tako zelo kot je bilo prvič. Vsakič je manj in na koncu si že popolnoma navajen. Greva?« Pokimala sem in stekla sva skozi gozd. Na meji med parkom in gozdom sem čakala da se ponovno spremenim v človeka.
Začutila sem bolečino v prsih, pred očmi se mi je stemnilo. Vrtelo se mi je in glava me je bolela. Ampak konec je prišel hitreje kot prej. Spet sem bila človek, prav tako Alex.
»Kaj pomeni barva las?« Sem vprašala Alexa.
»No, vsak volkodlak ima svojo barvo las. Čeprav jo raje prikrivamo med ljudmi.
»Kako pa?« Sem vprašala.
»Barva za lase, mogoče?« Zasmejala sva se.
»Moram iti. Mama me čaka.« Alex je pokimal in odpravila sva se vsak v svojo smer.
Hejla! Če ti je del všeč ga lajkaj ter se naroči name če želiš biti obveščen o prihodnjih delih. V komentarje pa danes napiši, kakšne spremembe misliš da bo prineslo Kate, sedaj ko je zares volkodlakinja?

Lp, No Name