Vsedem se na postejo in si zaželim, da bi bil oče spet ob meni in bi mi zaželel lahko noč. Seveda se mi želja ne izpolni.
Naj razložim. Pred enim tednom sta se moja starša ločila. Že odkar sem se rodila sem bila vajena njunega kreganja, a nikoli nisem izvedela zakaj sta se tako pogosto kregala. Še vedno mi ni jasno.
Spet vzamem v roke dnevnik in napišem:
Sem Zala Brežnik, stara sem 12 let, rojena sem 7. januarja, takrat bom stara trinajst let.
S temi besedam zaspim.
Sanja se mi, da sem v velikem dvrocu. Snežnem dvorcu. Celo noter je sneg. Pogledam naokoli in povsod vidim svoj odsev. Ampak to nisem več jaz. Namesto svetlih rumenih las imam zdaj bele kot sneg in daljše. In oblačila. Na sebi nimam več navadne bedne majce temveč modro lepo pošito majico, namesto kavbojk pa belo krilo.

MAMA
“Kako naj ji povem?” razmišljam. “Kako?” Obupana sem. “Narissa je rekla pri trinajstih. Vendar kako naj to skrijem pred njo do takrat?”
Zaspim. Zjuraj se zbudim. Zagledam Zalo, ki stoji pred mano.
ZALA
Začudena se zbudim. Vstanem in grem do mami. Še vedno spi, zato počakam, da se zbudi. Ob osmih se zbudi. Povem ji kaj sem sanjala. Izgleda bleda. Ne razumem zakaj. Vprašam jo kaj je narobe, a mi ne odgovori.
**********************************************************************************************************************
Upam, da vam je všeč. Napišite mi v komentarje.:wink:
Lep december,
Ilovemusic:musical_note:
:revolving_hearts::heartpulse::heart::yellow_heart::green_heart::blue_heart::purple_heart: