Hejj!
Nazaj sem! In nisem sama. Z mano prihajajo štirje junaki.
Tukaj bom vsako soboto ali nedeljo in ne pretirano dolgo. Tako, da lahko zgodbo pričakujete takrat. Ledena kraljica pa še čaka, da se spet pokaže.
Upam, da vam bo ta zgodba všeč. Lahko rečem, da je moj 'prvenec'. Moja mami pravi, da je moja najboljša. Upam, da bom prepričala tudi vas. :blush:
Naročite se name, če vam je všeč! Sicer niste obveščeni, ampak mene pa razveselite. Če pa vam je še bolj všeč obarvajte srček roza barve! :heart:
Hvala za vse!
Si pišemo!
Rada vas imam in iz srca upam, da vam bo všeč! :heart_exclamation:
**
Za mami. Hvala, da bereš moje zgodbe in so ti celo všeč!


And life was never worse but never better
In Wonderland
(Taylor Swift, Wonderland)


1. poglavje: Drugačna
ALISON
"Če boš pokazala šibkost boš umrla." "Velja!" "Močneje! "Ne morem!" "Potem so tam vrata!" "Saj bom!" "Dobro! Slabo! To je bilo slabo! Šibka si!" "Uf!" sem izdihnila in si obrisala potno čelo. "Nimaš časa!" Počasi sem sedla in dovolila, da se je telo umirilo. "Nimaš časa!" Izdihnila sem in se počasi postavila na noge. Zamajala sem se in padla. "Šibka si!" Solza mi je spolzela po licu in se zlato zalesketala preden je padla na moje potne dlani, ki sem ji stiskala v pest . "Gremo!" V srcu me je stiskalo. V grlu dušilo. "Dovolj! Gremo!" Hlastnila sem za zrakom in izgubila zavest.
***
"Počasi," mi je govoril nežen glas. Odprla sem oči. Nad mano se je sklanjala srednje stara ženska z zelenimi očmi in rdečimi lasmi. Zdravilka. Nasmehnila se mi je. "Saj bo," je rekla in se odmaknila. Dvignila sem vrat, ampak me je tako zelo zabolel, da sem omahnila nazaj na mehko blazino. "Hudo si se izčrpala. Tri dneve počitka," je govorila zdravilka in mi spet na čelu držala mokro krpo. "Moram vaditi," sem hripavo rekla. "Ne moreš. "Ampak...""Ljubica, pri meni ni ampak," se je nasmehnila in spet namočila krpo v vodo. "Kje je moja mami?" sem komaj še govorila. "Zunaj," je pomignila proti vratom. Pomignila sem in poklicala je mojo mami. Svoje dolge modre lase je imela spete v mehko kito kot vedno, njene črne oči pa so se bleščale. Z dolgimi in odločnimi koraki je stopila proti meni. "Počivaj," je skoraj ukazala. "Mami, Andrea," sem šepnila. "Andrea je ravnala zelo neodgovorno," je jezno rekla. "Ampak…""Nič ampak," se je nasmehnila in me nežno pobožala po mojih povsem črnih laseh. Izdihnila sem in počasi zaprla oči. V moji glavi je vladala zmešnjava. Misli so se brez smisla zaletavale druga v drugo in na vso moč zahtevale pozornost, ki pa jim ni bila namenjena. Kmalu sem zaspala.
"Dobro jutro, ljubica," se je spet oglasila zdravilka. "Kako vam je ime?" sem šepnila. "Oh, kliči me Jane," se je toplo nasmehnila in odgrnila zavese. "Lahko grem domov?" sem vprašala polna upanja. "Ne!" "Zakaj ne?" sem užaljeno vprašala. "Zato, ker si preveč utrujena. Izčrpana. Če bi šla domov potem bi spet trenirala in to ni dobro!" je povedala v eni sapi in me povsem osupnila. "Ne pa ne bi," sem rekla in še otroku bi bilo jasno, da je to mastna laž. "Zakaj se tako ženeš, Alison?" me je vprašala Jane in sedla n posteljo. Ph! Sploh je ne poznam pa ji bom razlagala o svoji najgloblji skrivnosti. "Ker želim biti dobra," sem povedala delno resnico in zaprla oči čeprav sem vedela, da ve, da nisem utrujena. Cela resnica je bila ta, da nisem imela moči. Vsi v mestu so imeli moč. Nekaj posebnega. Moja mami ima na primer modre lase in nadzoruje vodo, Jane je zdravilka saj ima rdeče lase… Jaz pa imam črne lase kot nobeden in nimam moči. Zato treniram tako zelo. Da se lahko vsaj malo kosam z najstniki, ki pa imajo moči. To me namreč zelo boli. Da nimaš moči. Grozno je! Mama je zato najela Andreo, ki me uči borilnih veščin in Marie, ki me uči šolskih stvari. Andrea ima rumene lase zato nadzoruje ogenj, Marie pa rajev zato velikokrat govori z živalmi. Jaz pa imam črne! Črne, črne in samo črne! "Počivaj," je še rekla Jane in zapustila sobo. Takoj, ko sem slišala, da so se njeni koraki oddaljili sem počasi stopila na noge in skoraj padla. "Saj zmoreš," sem si šepnila in se napotila proti oknu. Ko sem prišla do njega sem presenečena ugotovila, da je samo zaprto in ne zaklenjeno kot običajno. Počasi sem ga odprla in se karseda tiho sklonila čez polico. Bila sem v drugem nadstropju. Že sem se želela vdati in se preprosto vleči nazaj na posteljo, ko me je prešinila ideja. Stopila sem na polico in bolniško obleko zavezala okoli pasu. Potem sem skočila, se ujela na vejo bližnjega drevesa, ki se je skoraj zlomila in nato splezala, zelo previdno, do sredine kjer sem skočila na trdna tla. Ko sem pristala se mi je zvrtelo in zameglilo pred očmi, a sem pogumno sedla in se umirila. Ko sem bila res prepričana, da sem dobro sem vstala in začela stopati proti cesti. Noge so me pekle, ampak sem vztrajala. "Beda," sem izdihnila, ko sem ugotovila, da je cesta polna prometa in ne bom mogla kar čez kot sem upala. Skrila sem se v prazen smetnjak in zaspala.
Zbudila sem se cel trda in razbolela. Počasi sem glavo pomolila skozi majhno odprtino na pokrovu smetnjaka in, ko sem ugotovila, da je cesta prazna in mesto zavito v temo sem počasi zapustila skrivališče in se odplazila do travnika na drugi strani ceste. Čutila sem, da lahko tečem zato sem tekla. V resnici sem bežala. Bežala pred mamo, bežala pred resnico, bežala pred Jane in kupom ljudi, ki so me zaničevali, ker nimam moči. Tekla, tekla in tekla sem kakšne pol ure in potem izčrpana omahnila v grmovje. Spet sem zaspala.
Ko sem se zbudila sem slišala sirene, ki so se razlegala. Iščejo me! Vstala sem in se pognala v tek. Jane bi rekla, da si je moja duša opomogla, ampak pri meni je šlo za telo. Tekla sem tako kot, da treniram že celo življenje. Drevesa so bila le packe, ki so letele okoli mene in sirene vedno bolj oddaljen hrup. Tekla, tekla sem tako dolgo dokler nisem prišla do reke, ki jo je moja mam klicala meja med dobrim in slabim. Na drugi strani te reke so živeli naši večni sovražniki. Ljudstvo, ki nam je bilo povsem enko, ampak hkrati v vsem različno. Mamo sem velikokrat vprašala zakaj je meja tako blizu mesta pa je rekla, da zato, da jim dajemo vedeti, da se jih ne bojimo. V resnici smo se jih zelo. Zdaj pa sem stala tu in se odločala. V meni se je dvignil vihar čustev, ko sem se obrnila v smeri mesta in ga ošinila s pogledam. Potem sem brez razmišljanja zakorakala v vodo.