ALINA


Jutro.
Veselo sem se dvignila, čeprav prejšnjo noč nisem kaj prida spala. Razmišljala sem o Ianu in o dejstvu, da spi le dve sobi stran od mene. Bilo mi je žal, da me ni niti pogledal, čeprav včeraj ... Gledal me je nekoliko drugače, kot ponavadi.
Spravila sem se pod tuš, nato pa sem se uredila. Danes je predstavitev Vampirskih dnevnikov. Druženje z igralci bo trajalo najmanj tri dni, nato pa bodo nadaljevali predstavitve v Italiji in Francijii. Komaj sem čakala! Je že res, da mi bo tole potovanje pobralo precej časa, vendar bom zares uživala. Ne samo, da bom videla Iana ... Obiskala bom tudi evropska mesta kot so Paris in Rim. Pravzaprav sem bila navdušena nad dejstvom, da se bom domov vrnila z vtisi, ki bodo prinašali nov navdih pri pisanju.
Čez natanko eno uro sem prispela do dvorane, kjer bo potekalo podpisovanje. Postavila sem se v vrsto.
Ravno sem hotela vstopiti, ko so varnostniki pospremili Iana mimo. Ni me opazil. Opazila pa me je harpija, ki mu je zvesto sledila. Namenila mi je zaničljiv pogled, ki mi je jasno povedal, kaj si misli o meni in moji prisotnosti.
Stisnila sem ustnice. Ne bo me zlomila. Nikki je bila samo Ianova punca. Bila je samo prepreka, ki jo moram premagati. Tako ali drugače.
Poiskala sem prost sedež in se usedla.
Dve uri sta minili kot blisk. Igralci so na odru odgovarjali na vprašanja, dajali ključne informacije o novi sezoni serije, nato pa so nas povabili k podpisovanju. Zavzdihnila sem. Dvorana je bila natlačena in vedela sem, da ne bom prišla tako hitro na vrsto, kot bi si želela. Najprej sem se odpravila k Nini, nato k Paulu in preostalim. Iana sem si pustila za zadnjega, saj se je nemudoma prerinilo največ deklet k njemu.
Ko sem stopila k Ianu v vrsto, pa ... Je do mene stopil varnostnik. Nekoliko zmedeno sem ga pogledala. Še nikoli doslej nisem imela na prireditvah nobenih problemov z varnostniki. Mogoče pa samo preverja, če je vse v redu?
“Gospodična, vaša karta?”
Nejevoljno sem pobrskala po torbici in mu pomolila svojo vstopnico. Nekaj trenutkov jo je opazoval, nato pa zmajal z glavo. Zdelo se mi je, da je nekaj narobe. Saj so karte preverili pri vhodi, kajne?
“Je kaj narobe?” sem vprašala.
Še nobeden varnostnik ni stopil do mene, kar je bilo zame nekaj novega. Zmedeno sem opazovala njegov resen obraz.
Nikoli.
Je že res, da me je enkrat pospremila policija s premiere, vendar tisto je bilo drugače, saj sem si bila sama kriva.
“Bojim se, da vas moram pospremiti ven.” Njegove besede so povzročile dobesedno eksplodijo ponižanosti.
Debelo sem ga pogledala.
“Kako, prosim?!”
Še vedno nisem dojela, kaj mi je rekel. Da me mora pospremiti ven?! Le zakaj? Saj sem plačala prisotnost na prireditvi in za podpise.
“Zakaj?” sem stisnila ustnice. V meni je vrelo od besa. Le kdo si je to izmislil? Nekaj mi je govorilo, da se varnostnik počuti krivega, ker me je moral pospremiti ven. Pa ravno sem bila na poti k Ianu, sem besno pomislila.
“Moj šef mi je naročil. Prišle so pritožbe glede vas,” mi je pojasnil. Pritožbe? Poskusila sem se pomiriti, vendar mi slednje ni uspevalo na najboljše. Pogledala sem proti Ianu, ki sem ga sedaj videla, saj se je vrsta pred menoj skrajšala.
Dvignil je pogled in ujel moje oči. Zmedeno je pogledal varnostnika poleg mene, hitro podpisal dekletu, ki je čakalo na svoj avtogram in ji ga podal. Nato je ponovno pogledal proti meni ravno v trenutku, ko me je varnostnik prijel in na silo odpeljal ven. Poskusila sem se upreti. Njegov stisk je bil premočen, da bi se lahko rešila.
“Ne morete mi tega storiti!” sem zaklicala, ko me je potisnil skozi vrata. “Plačala sem! In nikomur nisem bila v napoto.”
Razen Nikki. In Ianu. Mogoče.
“Žal mi je,” je rekel varnostnik z obžalovanjem, nato pa zaprl vrata. Zastrmela sem se v njih. V očeh sem začutila solze.
Zakaj? Zakaj mi je to naredil?!