---

Naslednje jutro.

Hodnik je bil še bolj glasen kot običajno.

In Abby je točno vedela zakaj.

Ko je stopila skozi vrata šole, je že čutila poglede.

Dva fanta pri oknih sta se nagnila skupaj.

»To je ona.«

»Ja, to je ona.«

Abby je zavila z očmi in šla naprej, kot da nič ne sliši.

Ampak je.

Seveda je.

Ko je prišla do svoje omarice, je globoko vdihnila.

»Ignoriraj,« si je zamrmrala.

Odpre omarico.

»Dobro jutro, slavna oseba.«

Abby zapre oči.

»Ne zdaj, Steven.«

Steven se nasloni na omarico zraven nje.

»Prepozno.«

Nasmešek. Prevelik.

»Cela šola govori.«

Abby ga pogleda.

»Ti si razlog.«

Steven se ponosno nasmehne.

»Hvala.«

»To ni kompliment.«

»Jaz ga bom vseeno vzel.«

Abby zavzdihne in vzame zvezek.

»Koliko ljudi ve?«

Steven naredi, kot da razmišlja.

»Hmm… vsi?«

Abby zapre omarico malo premočno.

»Super.«

Ravno takrat se nekdo ustavi za njima.

Abby se niti ne obrne.

»Če je še en komentar—«

»Abby.«

Ustavi se.

Prepozna glas.

Počasi se obrne.

Trevor.

Roke v žepih. Malo neprespan.

Ampak… rahlo nasmejan.

Steven takoj stopi korak nazaj.

»Ooo, Romeo je tukaj.«

Trevor ga ignorira.

Gleda samo Abby.

»Hej.«

Abby za trenutek ne ve, kaj reči.

»Hej.«

Nerodna pavza.

Steven pogleda med njima.

Potem se nasmehne.

»Okej, jaz grem preden postane to še bolj awkward.«

Trevor brez pogleda:

»Ja. Prosim.«

Steven se zasmeje.

»Se vidimo, golobčka.«

In odide.

Tokrat dejansko.

Tišina.

Abby pogleda Trevorja.

»Torej…«

Trevor rahlo prikima.

»Torej.«

Oba se za trenutek nasmehneta.

Ampak nervozno.

»Zdaj vsi vedo,« reče Abby.

Trevor skomigne.

»Ja.«

»In te to… ne moti?«

Trevor jo nekaj sekund gleda.

Potem reče čisto mirno:

»Ne.«

Abby malo obstane.

»Sploh ne?«

Trevor rahlo zmaje z glavo.

»Ne.«

Pavza.

Potem doda:

»Tebe?«

Abby pogleda stran.

»Ne vem.«

Iskreno.

Trevor stopi malo bližje.

»Obžaluješ?«

Abby ga takoj pogleda.

»Ne.«

Prehitro.

Ampak resnično.

Trevorjev nasmeh se malo poveča.

»Dobro.«

Spet tišina.

Tokrat mehkejša.

Abby se nasloni na omarico.

»Ampak…«

Trevor dvigne obrv.

»Ampak?«

Abby zavzdihne.

»To zdaj nekaj pomeni.«

Trevor jo gleda.

Resno.

»Ja.«

»In?«

Trevor naredi majhen korak bližje.

»In… jaz bi rad, da nekaj pomeni.«

Abby čisto otrpne.

Srce spet prehitro.

»Trevor…«

On ne umakne pogleda.

»Ampak ne bom te silil.«

Tišina.

Hodnik okoli njiju izgine.

Samo on.

In ona.

Abby počasi prikima.

»Dobro.«

Trevor malo zmede.

»Dobro… kot?«

Abby se rahlo nasmehne.

»Dobro… kot da… lahko poskusiva.«

Trevor jo gleda.

Potem se nasmehne. Tokrat čisto iskreno.

»V redu.«

Ravno takrat—

»O MOJ BOG.«

Oba se obrneta.

Dva fanta iz prejšnjega dne stojita par metrov stran.

»Rekel sem ti!«

»Ja, ampak to je še bolj očitno v živo!«

Abby zakrije obraz.

»Ne morem živet.«

Trevor zavzdihne.

Ampak se smeji.

»Navadi se.«

Abby ga pogleda.

»Ti si čisto preveč miren glede tega.«

Trevor skomigne.

»Sem že rekel.«

Nagne se malo bližje.

»Vredno je.«

Abby ga pogleda.

In tokrat…

se ne umakne.


---