Naslednje jutro Abby pride v šolo malo prej kot običajno.

Ne zato, ker bi hotela.

Samo avtobus je bil danes čudežno točen.

Kar pomeni, da je hodnik skoraj prazen.

In iskreno?

To ji ful paše.

Brez gneče.

Brez ljudi.

Brez občutka, da vsi nekaj gledajo ali komentirajo.

Samo mir.

Odpre omarico in začne brskat po torbi.

Nekje notri mora bit zvezek za zgodovino.

Nekje.

Po skoraj celi minuti brskanja ga še vedno ne najde.

»A iščeš pot do druge dimenzije?«

Abby trzne.

»Mater.«

Trevor se zasmeje.

»Oprosti.«

»Ne, nisi.«

»Nisem.«

»Sem vedela.«

Trevor se nasloni na omarico zraven njene.

Abby končno izvleče zvezek iz dna torbe.

»A ti se vedno pojaviš iz nič?«

»Večinoma.«

»To ni normalno.«

»To sem že slišal.«

»Verjamem.«

Za trenutek nastane tišina.

Ne čudna.

Pravzaprav kar prijetna.

Po vseh tistih pogledih in šepetanju zadnje dni je lepo samo stat tam.

Brez cele publike.

»Kako si?« vpraša Trevor.

Abby skomigne.

»V redu.«

»Lažeš.«

»Ne lažem.«

Trevor jo samo pogleda.

»V redu,« prizna. »Mal sem utrujena.«

»Ja.«

»Ja?«

»Tudi jaz.«

To jo preseneti.

»Res?«

»Ja.«

»Zakaj?«

»Ker me je včeraj nek tip iz osmega razreda vprašal, če sem zdaj uradno tvoj fant.«

Abby za sekundo zmrzne.

Potem si z roko pokrije obraz.

»Ne.«

»Ja.«

»Ne.«

»Ja.«

»To je grozno.«

»Malo.«

Abby se začne smejat.

»In kaj si rekel?«

»Da naj se brigajo zase.«

»Dober odgovor.«

»Hvala.«

»Prvi ta teden.«

»Aua.«

»Preživel boš.«

Trevor si da roko na srce.

»Nisem prepričan.«

Abby zavije z očmi.

Ampak se vseeno smeji.

Potem se na drugem koncu hodnika zasliši znan glas.

Glasen glas.

Preveč glasen glas.

»ABBBBYYYY.«

Abby zapre oči.

»Ne.«

Trevor se zasmeje.

»Prihaja.«

»Vidim.«

»Ne, ne vidiš.«

»Kaj?«

»Poglej jo.«

Abby pogleda.

Mia skoraj teče po hodniku.

Z enim odprtim zvezkom v roki.

»Zakaj tečeš?« vpraša Abby, ko pride do njiju.

»Ker sem pozna.«

»Pouk se začne čez deset minut.«

»To ni pomembno.«

»Mia.«

»Nisem jutranji človek.«

»To govoriš vsak dan.«

»Ker je še vedno res.«

Mia pogleda Trevorja.

Potem Abby.

Potem spet Trevorja.

Abby takoj zavzdihne.

»Ne.«

»Kaj ne?«

»Karkoli se ti plete po glavi.«

»Nič.«

»Lažnivka.«

»Malo.«

Trevor zamrmra:

»To je verjetno prvič, da je priznala.«

»Slišala sem to.«

»To je bil namen.«

»Nesramen si.«

»Vem.«

Mia pokaže nanj.

»Vidiš? Točno zato sta si všeč.«

Oba jo istočasno pogledata.

»MIA.«

»Kaj?«

»Nehaj.«

»V redu, v redu.«

Pavza.

»Ampak—«

»MIA.«

»Sem že tiho.«

Ni bila.

Dobesedno pet sekund kasneje je spet nekaj govorila.

Zvonec zazvoni.

Po hodniku se začnejo valit učenci.

Mir je uradno končan.

»Škoda,« zamrmra Mia.

»Kaj?« vpraša Abby.

»Še malo pa bi se morala začet učit.«

»Grozna tragedija.«

»Res je.«

Trevor se zasmeje.

Potem pa pogleda Abby.

Samo za sekundo.

Ampak dovolj dolgo, da ji želodec naredi tisti nadležni mali flip.

Še vedno.

Po vsem tem.

Kar je iskreno malo smešno.

In malo grozno.

Predvsem pa nekaj, česar ne namerava povedat Mii.

Nikoli.

Ker bi bila neznosna.