Abby je obstala na hodniku, ko je zaslišala Trevorjev stavek.
»Nisem ti povedal vsega.«
Za trenutek je imela čuden občutek v trebuhu. Hodnik je bil poln učencev, omarice so pokale, vsi so govorili, ampak Abby je razmišljala samo o tem.
Ni slišala, kaj je Lara rekla nazaj. Kmalu sta oba odšla proti stopnicam in Abby je ostala tam.
Cel dan je bila malo zmedena. Pri matematiki je gledala v zvezek, ampak v resnici sploh ni razmišljala o nalogah. Večkrat je pogledala proti Trevorju. Sedel je nekaj vrst pred njo in deloval čisto normalno, kot da je vse okej.
To jo je še bolj zmedlo.
Po šoli ga je iskala na igrišču. Najprej ga ni videla in je že mislila, da je šel domov. Potem pa ga je zagledala ob ograji šolskega dvorišča.
Stal je tam in gledal v telefon.
Abby je nekaj sekund samo stala in razmišljala, ali naj sploh gre do njega. Malo ji je bilo nerodno, ampak na koncu je globoko vdihnila in šla do njega.
Ko jo je Trevor opazil, se je malo nasmehnil.
»Hej.«
»Hej,« je rekla Abby.
Za trenutek je bilo malo awkward. Abby ni točno vedela, kako naj začne.
»Danes sem na hodniku slišala nekaj,« je rekla.
Trevor jo je pogledal. »Kaj pa?«
»Ko si Lari rekel, da ji nisi povedal vsega.«
Trevor je za trenutek pogledal v tla, potem pa nazaj k Abby.
»Ja… to.«
Abby je čakala. Malo jo je bilo strah, kaj bo rekel.
Trevor je naredil korak bližje.
»Nisem ji povedal vsega o nama,« je rekel. »O tem, da sva se včeraj skregala. In da sem bil potem ves dan čuden.«
Abby ga je presenečeno pogledala.
»Zakaj?«
Trevor je malo skomignil z rameni.
»Ker nočem govoriti o najinih stvareh z drugimi. To je pač najino.«
Abby je začutila, da se je malo pomirila. V resnici je bila čez dan kar živčna.
Trevor se je rahlo nasmehnil.
»Pa tudi… bal sem se, da si še vedno jezna name.«
Abby se je malo zasmejala.
»Mogoče malo.«
Trevor je stopil še bližje. Zdaj sta stala res blizu.
Nekaj sekund sta se samo gledala. Abby je čutila, kako ji srce malo hitreje bije.
Trevor je potem počasi prijel njeno roko.
»Saj sva kul, ne?« je vprašal.
Abby je prikimala.
»Ja.«
Potem se je Trevor malo nagnil naprej. Abby je za trenutek zardela, ampak se ni umaknila.
Nežno sta se poljubila. Poljub ni trajal dolgo in bil je malo neroden, ampak Abby se je vseeno nasmehnila.
Ko sta se odmaknila, sta oba izgledala malo sramežljivo.
Trevor se je zasmejal. »Ok… to je bilo malo random.«
Abby se je zasmejala nazaj.
»Malo… ampak ful cute.«
Potem sta nekaj časa samo stala tam, držala sta se za roke in se smejala.
Abby je imela občutek, da sta si zdaj še bolj všeč kot prej.
»Nisem ti povedal vsega.«
Za trenutek je imela čuden občutek v trebuhu. Hodnik je bil poln učencev, omarice so pokale, vsi so govorili, ampak Abby je razmišljala samo o tem.
Ni slišala, kaj je Lara rekla nazaj. Kmalu sta oba odšla proti stopnicam in Abby je ostala tam.
Cel dan je bila malo zmedena. Pri matematiki je gledala v zvezek, ampak v resnici sploh ni razmišljala o nalogah. Večkrat je pogledala proti Trevorju. Sedel je nekaj vrst pred njo in deloval čisto normalno, kot da je vse okej.
To jo je še bolj zmedlo.
Po šoli ga je iskala na igrišču. Najprej ga ni videla in je že mislila, da je šel domov. Potem pa ga je zagledala ob ograji šolskega dvorišča.
Stal je tam in gledal v telefon.
Abby je nekaj sekund samo stala in razmišljala, ali naj sploh gre do njega. Malo ji je bilo nerodno, ampak na koncu je globoko vdihnila in šla do njega.
Ko jo je Trevor opazil, se je malo nasmehnil.
»Hej.«
»Hej,« je rekla Abby.
Za trenutek je bilo malo awkward. Abby ni točno vedela, kako naj začne.
»Danes sem na hodniku slišala nekaj,« je rekla.
Trevor jo je pogledal. »Kaj pa?«
»Ko si Lari rekel, da ji nisi povedal vsega.«
Trevor je za trenutek pogledal v tla, potem pa nazaj k Abby.
»Ja… to.«
Abby je čakala. Malo jo je bilo strah, kaj bo rekel.
Trevor je naredil korak bližje.
»Nisem ji povedal vsega o nama,« je rekel. »O tem, da sva se včeraj skregala. In da sem bil potem ves dan čuden.«
Abby ga je presenečeno pogledala.
»Zakaj?«
Trevor je malo skomignil z rameni.
»Ker nočem govoriti o najinih stvareh z drugimi. To je pač najino.«
Abby je začutila, da se je malo pomirila. V resnici je bila čez dan kar živčna.
Trevor se je rahlo nasmehnil.
»Pa tudi… bal sem se, da si še vedno jezna name.«
Abby se je malo zasmejala.
»Mogoče malo.«
Trevor je stopil še bližje. Zdaj sta stala res blizu.
Nekaj sekund sta se samo gledala. Abby je čutila, kako ji srce malo hitreje bije.
Trevor je potem počasi prijel njeno roko.
»Saj sva kul, ne?« je vprašal.
Abby je prikimala.
»Ja.«
Potem se je Trevor malo nagnil naprej. Abby je za trenutek zardela, ampak se ni umaknila.
Nežno sta se poljubila. Poljub ni trajal dolgo in bil je malo neroden, ampak Abby se je vseeno nasmehnila.
Ko sta se odmaknila, sta oba izgledala malo sramežljivo.
Trevor se je zasmejal. »Ok… to je bilo malo random.«
Abby se je zasmejala nazaj.
»Malo… ampak ful cute.«
Potem sta nekaj časa samo stala tam, držala sta se za roke in se smejala.
Abby je imela občutek, da sta si zdaj še bolj všeč kot prej.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ooo ful dobra zgodba
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful kjut!
0
Moj odgovor:
Just a person
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Megla v moji glavi
dan, jaz sm mal deep v tezavah. pač zadnje čase mam sam feeling da se moj lajf stopnjuje na slabše, ceprav še vedno ni to nč v primerjavi z resnimi težavami k jih majo ljudje... tko vem da so hujše stvari na svetu in sem thankful za to kar imam, sam... ne spim dovolj, spim ko en trapast vampir in ne znam se odvadit. mnogo prevec casa zabijem na telefonu in počas ga že mal sovražm (iz upora nocem zamenjat razpadajočega ovitka kerr če se jaz ne zmorem normalno spočit pol si tud fon ne zasluž novga ovitka kerrr pac lajf je tak. kdo pa rabi fon.) AMPAK hkrati se ne morem odtrgat od te *** napravce. sovražim fon in komp in elektroniko in ai in del sebe, ki še vedno drži to škatlo v roki, sam ne znam si pomagat. prepricujem se, da je vse ok in končam s povprecjem 6h uporabe fona na dan. to je bolano in ne vem kaj narest. po drugi strani pa... vem da lahko, tko fizično lahko, sam fliknem fon v eno omaro ane? in to mi daje to napačno 'moč' da nobenemu nč ne recem in živim tko naprej. iz odlicnega uspeha v oš padam med tiste, k dobijo komaj 2 v sš in iskreno mam feeling kot bi bli uni spičasti cevlji za v gore (za sneg? ne vem besede) komi dovolj da ne padem v prepad. tko na robu se držim in drsim centi po centi navzdol.
hocem naredit spremembo in nocem profesionalne pomoci, vem da je vredno zivet in ne nimam samomorilnih misli, niti samoposkodujem se ne (obcasno zarivanje nohtov v dlan ne velja ane haha) in pac ja. fajn bi blo met kej vec od zivljenja kot sam survivat vsak dan posebi s 4-6 ur spanja :/
hvala vsakemu ki si bo vzel kaksno minuto in mi something predlagal... ker se res počutm ko en meglen oblacek k ma občasne napade smeha in se dela da je njegovo zivljenje soncek in mavrica.
hocem naredit spremembo in nocem profesionalne pomoci, vem da je vredno zivet in ne nimam samomorilnih misli, niti samoposkodujem se ne (obcasno zarivanje nohtov v dlan ne velja ane haha) in pac ja. fajn bi blo met kej vec od zivljenja kot sam survivat vsak dan posebi s 4-6 ur spanja :/
hvala vsakemu ki si bo vzel kaksno minuto in mi something predlagal... ker se res počutm ko en meglen oblacek k ma občasne napade smeha in se dela da je njegovo zivljenje soncek in mavrica.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
Zeloo zanimivo in super da je malo dlajše ...
google??
https://www.google.com/search?hs=wQ5U&sxsrf=ANbL-n7zzUvqEW-HUJMyoehK5W0N_tV



Pisalnica