Pripeljali smo se domov. Odšli smo v dnevno sobo. Z Lily sva se usedli na kavč in se prijeli za roke. Oče in mama sta se sesedla na stol. Ker mama ni mogla govoriti je začel oče:”Policija je rekla, da so jo zabodli.”
Mama je v trenutku vstala in odšla v kuhinjo. “Policija bo kmalu prišla in vaju zaslišala. Obljubim pa vama, da ga bomo dobili!” je nadaljeval. Vstal je in naju objel.
Zazvonil je zvonec. Mama je odprla vrata.
“Pozdravljeni! Sva kriminalca Smith in Jones. Prišla sva zaradi vaše hčerke in izrekava vam sožalje,” je rekel eden izmed policajev. Bil je visok in suh. Izgledal je zelo prijazno. Z njim je bila policistka. Imela je črne lase spete v čop.
Mama ju je povabila naprej v dnevno sobo. Usedla sta se na stol in policistka je začela:” Živjo! Sva kriminalca Smith in Jones. Zelo nama je žal zaradi vajine sestre. Ali imate kakšne podatke, kdo bi lahko ubil Meggie?”
Z Lily sva odkimali. Policistka je nadaljevala:” Ali je imela kakšne prijateljice? Mogoče fanta?”
“Amm… Sofia je bila njena najboljša prijateljica. Mislim da se piše Watson,”sem jima povedala.
“Velikokrat je govorila o nekem Michaelu. Rekla je da je zaljubljen vanjo in ji velikokrat teži!” je še dodala Lily.
“Ali mislita, da bi on ubil Meggie?” je vprašal visoki policist. Z Lily sva odkimali. “Bil je preveč strahopeten!” sem pritrdila.
Policista sta se nama zahvalika in odšla. Dan je trajal leta in leta. Nisem še čisto dojela kaj se je zgodilo. A vedela sem, da bo to zelo težko za celo družino. Po večerji sem se okopala in odpravila spat. Hvala bogu mi naslednji dan ni bilo treba iti v šolo. Ko sem legla in ugasnila luč sem globoko v prsih čutila bolečino. Tiščalo me je kot da bi mi kdo sedel na prsnem košu. Iz oči so mi lile solze. Nikoli se mi ni še zgodilo kaj tako hudega. Ustala sem iz postelje in odšla do spalnice. Skozi priprta vrata sem videla starša kako jokata. Pogledala sem proti Lilyni* sobi. Odkorakala sem tja. Odprla sem vrata in zagledala Lily kako joka. Ulegla sem se k njej in v objemu sva zaspali.
Zbudilo me je škrtanje ograje. Ustala sem s postelje in odhitela po stopnicah navzdol. Z klubske mizice sem vzela vazo in počasi stopila k oknu. Senzor je zaznal premikanje in prižgala se je luč. Zagledala sem moškega, ki je stal pred vrati. Srce mi je bilo kot še nikoli. “Iskreno nevem zakaj nisem poklicala staršev…”
Moški, ki je stal zunaj je v rokah držal pismo. Ko ga je želel dati v nabiralnik, me je opazil. “Hej!” je rekel. Ni mi bilo jasno zakaj bi moški, ki sredi noči hodi okrog hiše, tako prijazno rekel “hej”! Počasi sem odprla vhodna vrata. Moški je rekel:”Živjo…emm…oprosti ker sredi noči hodim tukaj. No ime mi je Michael.”




Hej! Tukaj je že drugi del! poskusila bom objavljati vsak dan, ceprav mi verjetno nebo uspelo! upam da vam je zanimivo!
lp Kokica