Ojla!
Končno pišem zgodbo.:joy: Uživajte!
.......................................................................
Ozrla sem se. Videla sem le vrata, vedela sem pa, da Markus ni enostaven človek. Zvonca ali alarma ne bi postavil na običajno mestno. Za svoja leta je bil precej nenavaden fant.
Aja, živijo. Sem Emelin ali kratko Ema. Markusa sem spoznala pri svojih sedmih letih, kar je bilo pred šestimi leti. Ja, stara sem trinajst. Markus je moj prijatelj. K njemu se odpravljam, da bi mu nekajpovedala. Spet sem imela tiste sanje. To se mi pogosto dogaja. Sanjala sem, da sva bila z Markusom pred jamo v gori, ampak tokrat naju zmaj ni pojedel obeh, ampak le Markusa.
Zdaj sem pred njegovim blokom, da bi mu pripovedovala o tej nočni mori. No, blok sploh ni njegov, saj se z očetom vsak teden seli. njegov oče se je skregal s svojim šefom, ki je prijatelj od lastnika veliko blokov v mestu, zato Markusa in očeta vsak teden vrže ven. V ta blok sta se vselila včeraj. Lastnik bloka jima ni dodelil zvonca. Pričakovala sem, da bo Markus napeljal kakšno vrv skozi okno. Takšne domislice pač ima.
A zvonca ni bilo. Po stopnicah sem odšla do vrat stanovanja. Že sem hotela potrkati, ko sem videla, da so vrata priprta. Vstopila sem.
"Halo?" sem zaklicala. "Markus?" Brez odziva. Markus bi moral biti doma. Vedno je.
Stekla sem v njegovo sobo. Odeja in rjuha na postelji ste bili raztrgani. Blazina je ležala na tleh in držal se je je krvav madež. Zakričala sem.
Ozrla sem se po sobi in na okenski polici je bilo še več krvi. Bila je čudne črne barve. Okno je bilo odprto na stežaj. Od zaves je ostalo le malo blaga, ostalo je bilo pepel. Glavo sem pomolila skozi okno. Od tu se je videlo drevesa v parku. Krošnje dreves so bile ožgane in gole veje so štrlele iz vrha.
*i* Zdaj vem, *i* sem pomislila. *i* Markus je ugrabljen. *i*
Skočila sem.

............................................
No, to je moja zgodba. :kissing_closed_eyes::hugging:
Lp WikiDuo