Njegova roka je tesno stiskala mojo, ko sva molče hodila po temni ulici. »Misliš, da nama bo kdaj uspelo?« me nenadno vpraša in se obrne proti meni. »Ja, mislim da.« sem mu odvrnila s solzami v očeh. Oba sva vedela da ni možno. Da nikoli ne bo. Nežno me je poljubljal po mokrih bledih licih, ko je v ritmu mojega srca utripala pokvarjena ulična svetilka. »Ljubim te, Anna. Ljubim te bolj kot vse na svetu. Vedno te bom ljubil.« mi zašepeta in gre s hladnimi rokami skozi moje črne lase. »Tudi jaz te ljubim.« stisnila sem se k njemu in poslušala kako je začel hlipati. Ve, da ne bom zmogla. Ve, da je konec. Počasi me spusti in me še zadnjič pogleda. Molče se obrne in se odpravi navzdol po ulici, ki je zdaj ležala tam v temi. Odpravim se v hišo in si z robčki obrišem vlažna lica. Še vedno čutim njegov poljub, njegovo toplo sapo na vratu. Še vedno slišim njegovo smejanje. Še vedno v mislih vidim naju. Ko sem bila zdrava.

»Srček, si izčrpana izgledaš…pojdi v posteljo.« »Mami, v redu sem. Mike me pelje samo po varnih krajih in pazi, da se ne izčrpam preveč. Res.« v očeh se mi naberejo solze. Spet mi bo prepovedovala reči, se obnašala kot da sem že mrtva. »Ne greš več v šolo, če želimo, da se pozdraviš moraš imeti mir in tišino.« neomajno reče in me pogleda z zabuhlimi očmi. »Kaj pa moje duševno zdravje?« kar naenkrat izčrpano rečem in si potegnem lasuljo iz glave. »VIDIŠ NISEM ZDRAVA. IN NIKOLI VEČ NE BOM. V ŠOLI ME ČUDNO GLEDAJO, ŠEPETAJO IN TI MI HOČEŠ VZETI ŠE EDINO OSEBO KI MI NEKAJ POMENI? KI ME GLEDA KOT OSEBO?« stečem po stopnicah navzgor in se zaprem v sobo. Pogledam se v ogledalo in opazim dekle z obrito glavo, krhkim nasmehom, ki se bo zdaj zdaj spremenil v usahnjene solze in zabuhlimi očmi. Nisem več jaz. Sploh nisem več živa. Preoblečem se v pižamo in se zavijem v mehko odejo. Življenje ni pošteno. Ko najdeš pravo ljubezen ti ta začne pronicati med prsti. Kot, da mi ni usojeno. Kot da mi nikoli ne bo.

Naslednje jutro sem se zbudila prepotena. Zdravila so imele spet stranske učinke. Počasi sem se dvignila in si pomela zalepljene oči. Na roki sem opazila rdeče madeže. Ne. Ne dogaja se spet. »Ni možno….« zašepetam in v oči mi privrejo solze. S tresočimi rokami sem prijela mobilec in hitela poklicati Mika. »Mike…dogaja se. Spet mi teče kri…Ne bom prenesla še enega zdravljenja, preveč energije mi bo pobralo.« mu v joku povem in prestrašena počakam na njegov odziv. »Takoj bom tam.« reče in prekine. Tiho se odpravim v kopalnico in zaprem vrata. V sedem se na hladne ploščice in robček položim na nos. Za vsako ceno moram prekiniti krvavljenje. »Anna, si v redu?« mama potrka na vrata in zasliši se njen zaskrbljen izdih. »Mike je prišel…mislim, da bi bilo pametno, da prideš ven.« še reče in se odpravi v spalnico. Se smiliti sami sebi, ne dojame da je meni še težje, ne razume, da JAZ ne bom več živela. »Anna, odkleni.« reče Mikov topel glas. Molče primem za srebrn ključ v ključavnici in ga s tresočimi rokami obrnem. Vse se ponavlja, njegov glas, ki mi je trdil da bo še vse v redu, robčki prepojeni s krvjo pod mojo posteljo, da jih nebi opazila mami, mamine solze, ker se oddaljujem od nje in moja neskončna utrujenost. Kot bi se ena epizoda grozljive nadaljevanke ponavljala znova in znova…le, da je to resničnost. Moja resničnost. »Si prepričana, da ti slučajno ni počila samo kakšna žila v nosu?« me vpraša takoj, ko se znajdem v njegovem močnem objemu. Stiska me k sebi in me boža po moji goli glavi. »Mike, 100% sem. Konec je.«
»Ne ni, Anna. Povej mami, mogoče pa lahko tokrat ozdraviš za vedno.« mi šepne in mi glavo nežno potisne nazaj, da začne ustavljati krvavljenje. Prepustim se njegovim prstom, ki mi skrbno čistijo vsak rdeč madež in omahnem v njegovih rokah.
»Nehala sem upati, šla sem na vsa možna zdravljenja….enega nebi več prenesla.« mu odgovorim med dušenjem, saj glavo še vedno potiskam nazaj.
»Pojdi do mame, mora obstajati še kakšna možnost.« skoraj solzah reče in si me potegne v naročje. »Ne smem te izgubiti…ne še zdaj.«
Roke ovijem okoli njegovega vratu, kot sem to naredila prvič, ko sva bila skupaj. Dvignem se in ga nežno poljubim, da bo začutil vso mojo predanost, vso mojo ljubezen, ki jo gojim do njega. Vso srečo, ko sem ob njemu. Da bo začutil mene.
»Samo…povej mami v redu? Pridem potem kaj okrog.«
Reče, ko ga spustim in molče zapusti sobo. S prsti se dotaknem ustnic. Še vedno so prepojene z energijo, z njimi bi lahko prižgala luč. V sedem se na rob kadi in potegnem nogavice dol. Vsak kos oblačila, ki je prepojen z boleznijo zabrišem v koš za perilo sama pa stopim v kad. Pustim, da vroča voda teče po mojem mrzlem telesu in mi prebudi vse čutne celice. Pustim, da spere vso žalost, da za sekundo postanem normalna najstnica, ki ji ni ostal le še mesec življenja.
Stopim v temno spalnico in mami najdem kako strmi skozi okno. Po licih ji tečejo solze in v rokah drži vrečko polno rdečih stvari. »Ne, ni možno.« mi začne odzvanjati v glavi, ko se sesedem na staro vzmetnico. »Kdaj si ugotovila, da je prišel nazaj?« spregovori s tresočim glasom. »Mami prisežem, da nisem vedela do danes zjutraj.« ji poskušam pojasniti in njeno odejo začnem mečkati med dlanmi. Kot sem to počela, ko sem bila mlajša, če sem dobila slabo oceno. Te že zdavnaj niso pomembne. »Si mislila, da ne bom opazila? Da ne bom ugotovila, da moja lastna hčerka umira pred mojimi očmi?« prizadeto me pogleda in se v sede poleg mene. »Ne bom šla še na eno zdravljenje.« komaj spregovorim in se pogladim po goli glavi. »Kako to misliš? Seveda boš šla. Drugače ne boš ozdravela.« redkobesedno in odločno reče. S pogledom začne preiskovati sobo kot želi najti potrditev, da mi je usojeno ostati živa. »V vsakem primeru bom umrla. Moje telo ne bo preneslo še več umetnih kemikalij.« ji v joku povem in stečem v sobo. Glavo potisnem v blazino in zaprem oči. »Še mesec življenja, še en mesec, da naredim to kar želim.« si šepnem in v roke vzamem list papirja.
TO DO LIST
-Napiši ljubezensko pismo
-Zaplavaj v tihem oceanu
-Pomagaj osebi v veliki stiski
- skoči iz pečine
-umri srečna
Med pisanjem mi solze tečejo po licih in dlani se mi tresejo, ko list prepoganjam na polovico. Mikov obraz se mi prikazuje pred očmi, ko pišem zadnjo točko. Kdorkoli lahko reče, da obstaja rešitev, lahko molijo Alahu, mogoče bogu a sama vem, da se je moj zadnji mesec pričel.
»Anna, tvoja odločitev je ali boš šla na zdravljenje ampak prosim pojdi vsaj na terapijo.« reče mama, ko stoji med pobojem vrat in si z rokavom puloverja briše rdeče oči.
Obrnjena s hrbtom proti njej prikimam in list položim pod posteljo.
»No, to je vse….jaz grem samo sporočiti učitelju, da ne boš hodila v šolo.« reče in se že obrne jaz pa spregovorim:
»Ne, hodila bom. Zadnji mesec bo mesec normalne najstnice.« Na hitro se obrnem in vidim kako se med prikimavanjem blago nasmehne.
»Prav.« reče in se odpravi proti izhodu.
Črno lasuljo si potegnem na glavo in se pogledam v ogledalo, ki je prislonjeno na belo steno. Z mojimi zelenimi očmi preletim sobo in se zapičim v vsako stvar, ki je živela z mano 15 let. Mojo leseno šatuljo v kateri sem kot otrok hranila svetleče stvari… mojo pavovo pero, ki sem ga našla v živalskem vrtu in ga ohranjujem že sedem let. Sedem let preživetih na aparatih, polno antibiotikov in zapolnjeni z pogledi, ki se ozirajo za tabo. Oblečem se in Miku napišem sporočilo:
Me: se lah oglass pr men kr bi ti rada nek povedla…pa rabm tvojo pomoc
Mike: ok, tm bom cez 10min
V roke primem krtačo za lase in si jih previdno začnem razčasevati lasuljo. Vozli se zatikajo, ko grem z ozkimi ščetinami skozi njih. Nekdo pozvoni pri vratih. Na obraz si nadenem lažni nasmeh in se primajem do vhodnih vrat. Kmalu jih ne bom več videla… »Hej…prideš gor? Nekaj bi ti pokazala.« izblebetam takoj, ko na široko odprem vrata. »Nekoga sem pripeljal sabo…« Mike se odmakne od vrat, za njim pa se prikaže dekle moje starosti. Dekle, ki ima normalno življenje, brez kakršnihkoli groznih bolezni…dekle ki lahko uživa svoje življenje, brez strahu, da bo mogoče jutri že izginilo. »Bell?« v oči mi privrejo solze in komaj se zadržim, da ji ne planem v objem. »Anna…oprosti ,oprosti, oprosti, oprosti, oprosti…« kot v transu ponavlja in me objame. Bell in jaz sva bili najboljši prijateljici…a ko sem dobila pozitivno diagnozo levkemije se me je začela izogibati…na začetku komaj zaznavno potem pa sem jo enostavno izgubila. Ne trdite, da bi vi ostali, preveč zahtevno je. Vsa jeza, ki bi jo prenašala na vas, vse solze, ki bi jih potočila na vaših ramah…vsa zdravljenja, ki se vedno končajo enako – z neuspehom, ki prizadene bolj kot vse drugo. Vsa žalost, ki bedi nad dejstvom, da bom izginila. »Nisem hotela, res ne. Nisem zmogla več….nisem zmogla prenesti vse bolečine.« solze mi zameglijo obraz, ko mi dopoveduje, da me ima rada. »Anna, oprosti. Žal mi je, da nisem bila tu, ko si me najbolj potrebovala. Žal mi je, da sem prišla šele zdaj, na koncu.«. Prikimam in ju povabim, da stopita za menoj v sobo. »Odločila sem se, da umrem srečno…in zato bi rada postorila reči, katere ne bom mogla…saj razumeta.« »Razumeva.« reče Mike in me stisne k njegovim prsim. »Torej….kaj potrebuješ?« rečeta v en glas in se po turško v sedeta na gladek parket. S tresočimi rokami vzamem list. Pomolim jima ga pod nos in se naslonim na rob postelje. »Komu bi napisala ljubezensko pismo?« Mike prizadeto pove in me poljubi na konico nosu, ki je posut z oranžnimi pegicami. »Huh….hotela sem mojim bivšim simpatijam…tako, poslovilno.« začutim, kako mi gosta snov polzi po zgornji razpokani ustnici. Planem v neutolažljiv jok in si robček pritisnem na nos. »To je znak kajne…da se je spet pojavil. Da se spet širi.« v joku izdihne Bell in me prime za krhke roke. Prikimam in se ji blago nasmehnem. »Dovolj joka…pojdiva tisto napisati.« reče in me povleče do mize. Posede me na črn vrteč stol in iz predala povleče svež dišeč pisemski papir. »Na dan z besedo, Anna, kdo ti je bil kaj všeč?« me vpraša in še vedno stiska za sive suhe dlani.
»Pet jih je bilo…sosed, John…spomnim se, ko sva se spuščala po ograji stopnišča, ko me je učiteljica presedla k njemu, ker se s tabo nisem mogla umiriti…saj veš, ko je bilo vse še tako lahko.« »Nato mi je bil všeč Mark, ampak, saj veš, on je bil všeč vsem. Potem mi je bil všeč Eric ampak sem ugotovila, da je bedak…vsa drama z Beo.«
»Oh, pa Peter. NE GLEJ ME TAKO, VIDELA SEM GA VSAK DAN KO SEM PRIHAJALA K TEBI, PA PRAV LUŠKAN JE!« nasmehnem se in roke potegnem k sebi. »Na zadnje je bil Mike…ampak za tega oba vesta.« v roke primem pisalo in se z otožnimi očmi spogledam z razredno sliko, ki je bila posneta na gozdni jasi. To je bilo približno mesec preden sem dobila diagnozo in se je začelo vso zdravljenje, solze in vsi pogledi, ki so me spremljali, ko sem hodila po hodniku.

Dragi ljubi John,
Ostal mi je še mesec preljubega življenja. Kot otroka sva se igrala na igrišču, ko sva si obljubila, da si bova vedno stala ob strani ter si zaupala. A nikoli ti nisem povedala, da te imam rada, da si mi všeč. Mogoče to zdaj nima velikega smisla, najbrž se me niti ne spomniš več. Ampak vsak pogled, ki si mi ga namenil, vsak tvoj nasmeh mi je pomenil celoten svet, celo več kot to. Čustva so zapletena reč, jaz sem se teh, ki sem jih gojila zate na vsak način želela znebiti. Imela sem slabo vest, da sem bila taka boječka, da ti nisem povedala kaj mi pomeniš, zato ti pišem zdaj. Slabotna, žalostna in jezna a vsaj ponosna. Verjemi, da so moja čustva do tebe izginila. Ampak obljuba dela dolg zato ti pišem tole pisemce. Zato, da ti bo ogrela srce, ko se boš počutil žalostnega, da boš takrat vedel, da nekomu nekaj pomeniš. Tudi, če bom takrat daleč stran, vedno boš v mojem srcu tudi, če ta že dolgo ne bo bil več.
Preljubi John, uživaj v življenju, izpolni si vse svoje želje in ne pozabi, da enkrat otrok vedno otrok 
Tvoja,
Annabelle (Anna)
Papir privijem k prsim in se s solzami v očeh zagledam v Mika, ki me objema čez ramena. »Rad te imam Anna, upam, da se tega zavedaš. Da se boš tega zavedala tudi v zadnjem trenutku, ko bova skupaj.« mi šepne. Obrnem se proti Bell, ki mi spodbudno nakaže, naj vzamem naslednjo stran in napišem še za ostale štiri delčke mojega srca.
»Bo šlo?« Bell me pogleda z njenimi modrimi očmi in mi pod roke porine rumeno bel list.
»Mislim, da ne. Ne zdaj, rabim čas. Saj veš, ne pod prisilo.«
»Razumem, bi šla rada na naslednjo točko?« razumevajoče se mi nasmehne in vzame list, ki je obešen na oglasno desko nad mojo mizo.
»To bo opravljala z mano.« v besedo vskoči Mike in me dvigne v njegovo naročje. Začutim kako mu bije njegovo srce in njegovo sapo na mojem ozkem vratu.
»In tako je še najbolj prav.« pritrdilno pove Bell in Miku odpre vrata, ki vodijo na hodnik. Njegove močne roke me držijo, ko gledam Bellin vesel obraz, ki se oddaljuje od mene, ko me nosi po stopnicah. Mike me položi na zaprt lesen zaboj v predsobi in mi topel bež šal zavije okoli vratu. »Poletje je, saj to veš?« mu v smehu povem in si ga trmasto povlečem dol ter šal vržem na lesen parket. Brez besed me kot kraljično začne obuvati, ko Bell priskaklja po stopnicah navzdol. »Mislim, da bi vama kopalke prišle prav.« Miku v roke potisne črn nahrbtnik z belim napisom GIRLS in Miku iz rok potegne črne bulerje.
»Mi prepustiš?« iz omarice povleče črne sandale in mi jih začne natikati na ozka stopala. Kot otroku mi je mama vedno počela isto, le, da iz drugega razloga. Takrat tega nisem znala, imela sem še dovolj časa, da se naučim tudi najbolj preproste reči. Zdaj tega ne delam iz previdnosti. Vsak delček energije porabljam za nasmehe, ki jih podeljujem vsakemu človeku, ki ga srečam. Tega ljudje ne delamo preveč pogosto…a ko veš, da se ti bliža konec misliš tudi na take reči. Postane del vsakdana.

Ko z Mikom prideva na plažo zagrmi. Nebo prekrijejo temni oblaki, ki se iz nič pojavijo in zakrijejo močno sonce, ki je poprej grelo zdaj topli drobni pesek. Sandale sezujem in bosa začutim majhne delčke kremenja, ki se mi zariva v tanko suho kožo. Vsuje se kristalen dež, ki mi zmoči kratko majico, ki se mi lepi na telo. »Greva v vodo? Še vedno je topla…« mi šepne Mike in si sezuje njegove temno modre čevlje. »Prav.« Majico povlečem čez glavo in se pred Mikom znajdem v rdečih dvodelnih kopalkah. Zadrgetam, ko me oplazi divji veter in se zadržano nasmehnem. Skupaj stečeva do plitvine in Mike me brez opozorila zvleče v mlačno kristalno smaragdno vodo. Na gladini se poznajo kapljice dežja. Zaplavam in glavo potopim pod vodo. Prešine me misel na vsa poletja, ki sem jih kot otrok preživljala na morju. Mike se potopi z mano in me poljubi. Najine ustnice se združijo. Pod gladino me povleče k sebi in poboža po vratu. Začne mi zmanjkovati sape zato se poženem na površje. Mike mi sledi in kmalu oba sediva na pomolu zavita v mehko brisačo.
»Pa si opravila…« reče in me stisne k sebi. Na lepi zagoreli koži mu počivajo vodne morske kaplje in na konicah las se mu voda zbira v majhne kapljice ki mu padajo na lepo oblikovano čelo in atletska ramena. Njegove smaragdne oči sledijo majhni jadrnici v daljavi in njegove ustnice so oblikovane v blažen nasmeh. »Rada te imam.« nenadno rečem in ga primem za vitke dlani. »Tudi jaz tebe, ti to ne povem dovolj pogosto?« me v smehu vpraša in vstane. Sledim mu do avtobusne postaje, ki se kopa v večernem soncu in se v sedem na kovinsko klop. Naslonim na toplo plastiko, ki služi kot naslonjalo. Kmalu ne bom več čutila te preproste sreče…Mikove roke v moji. Kmalu se zavem, da tako živim umreti, z takim občutkom. Osebo, ki mi pomeni največ…osebo, ki me je podpirala vedno in povsod. Po približno desetih minutah lepe tišine pripelje prašen avtobus in odpre siva vrata. V sedeva se na umazane sedeže in jaz se zazrem skozi okno. Pokrajina beži mimo in moje lice je naslonjeno na hladno steklo. »Mike…se kdaj sprašuješ s kom boš, ko mene ne bo več?« spregovorim in po ohlajenem licu steče mrzla solza, ki pristane na moji koničasti bradi. »Nikoli ne bom nobene imel raje od tebe.« po tiho odgovori in mi z konico prsta obriše solzo, ki se je obdržala na bradi.
Naslednji dan sem se zbudila še bolj slabotno kot po navadi. Posledica širitve raka… Telefon mi zapiska z znanim 'cin cin' . Na zaslonu se izpiše Bellino ime, po približno enem letu prvič.
Bell <3 : a greva skp u solo ceprou idk ce hocss..
Me: šur dobva se pr tm ko vedno?
Bell <3 : zmenjeno <3
Na glavo si poveznem črno lasuljo in si na trepalnice nanesem črno maskaro, ki je vedno spravljena v predalu nočne omarice.
»Si prepričana, da si želiš to? Vso pozornost in poglede?« brez trkanja mama vstopi v sobo in mi nežno nadane ogrlico. Obesek se zasveti v soju stropne luči jaz pa mami molče pogledam v ogledalu.
»Ja, ne bi šla, če ne bi bila.« ji odgovorim in si popravim bleščečo črko A. Prikima mi in po licu ji steče solza, ki pristane na mojem koščenem vratu. »Srečno, Annabelle« še reče in zapusti sobo, ki se kopa v jutranjih žarkih. Z lasnicami si lasuljo pripnem na glavo in z tresočimi rokami primem prvo ljubezensko pismo. Majhen potoček solz zmoči zavite črke, da se moj nakracan podpis komaj prebere. Naslonim se na vrata in v pogled želim ujeti, če sem kaj pozabila. Mogoče magično zdravilo, ki bi me pozdravilo, ali pa časovni stroj. Nič. Počasi grem po lesenih stopnicah navzdol.
»Anna, končno bo tako kot po navadi!« Bell mi steče v objem in me poljubi na lice.
»Bell, nikoli ne bo kot je bilo.« ji odvrnem in skupaj se odpraviva po ulici navzdol. Nekaj metrov pred nama iz hiše pride stara gospa in se Bell prijazno nasmehe. Zagleda me in se odmakne, kot bi bil rak kužen. SMRT NI NALEZLJIVA! Želim zavpiti a le hitreje stopim mimo. Bell mi podeli močni stisk roke, ko prispeva pred veliko sivo poslopje. Vsi učenci se zazrejo vame, ko sedem na kamnite stopnice. »KAJ BULJITE? JE NENAVADNO DA JE 15LETNCA PRIŠLA V ŠOLO? IMASTE PROBLEM?« zakriči Bell in me objame čez tresoča ramena. Nisem si mislila, da bo tako hudo. Res si nisem. Stečem v šolo, kolikor hitro mi pač moje bolno telo dopušča in se zaprem v stranišče. Zaslišim hlipanje in po tiho vprašam kaj je narobe. »Starši.« reče glas in kmalu dekle objemam čez ramena.
»Mi bi zdaj razložila?« jo pazljivo vprašam in podam pest robčkov. Moje utrujene oči pogledajo po sobi in pogled se mi ustavi na njenem žalostnem obrazu. Ni pomembno kdo je, ni pomembno kako se razumeva. Zdaj rabi pomoč.
»Moj oče je pijanec in strah me je, da bo kaj storil mami in bratcu…«
»Greva na policijo.« stisnem ji dlan in obrišem solzo, ki ji je stekla po licu in kapne na bele ploščice. Podam ji roko in skupaj se odpraviva do psihologinje. Dekle objamem in se odpravim nazaj do omaric. »Anna, tu si…povsod sem te iskal.« reče Mike in me poljubi na čelo. Stisnem se k njemu in po licu mi spolzi solza. »Mike, vsi me gledajo po strani…obnašajo se kot, da sem kužna. Kot, da sem postala druga oseba.« zahlipam in se sesedem na leseno klop. Mike me začne božati po glavi in mi kot, ko se je rak spet pojavil obriše vsako solzo. Te se nabirajo v mojih zelenih očeh. Počasi zaprem oči in se naslonim na Mikovo močno telo, ki me je držalo v najhujših trenutkih. Ko se popolnoma umirim me pospremi do razreda, kot je to počel v prvih dneh najine zveze. V roke mi vtakne majhen list in objame. »Vedno sem tu zate.« V sedem se na sedež poleg Bell in iz torbe potegnem učbenik za zgodovino…zgodovino, ki si jo sama ustvarjam vsako minuto, a bo kmalu pozabljena. Anna Baker, pozabljena. Čez nekaj let bom le še majhna sled, mogoče že jutri.
»Kdo je narisal to sliko?«
»Anna Baker.«
»Kaj? Kdo? Ne poznam…«
»Anna, saj veš… ubogo dekle z levkemijo? Umrla je pred tremi leti…Ni bila nič posebnega, ampak zaradi smrti se je spominjamo, je še nismo pozabili.«
»Ah, ona…mislim, da sem ji enkrat pomagala po stopnicah, ko ubožica ni zmogla.«
»Ja, ona. Kmalu pozabljena.«
Pogledam po polnem razredu in si vonj vtisnem v spomin. V roke primem svinčnik in ga začnem vrteti med prsti. »Si v redu?« Bell se mi nasmehne in mi poda košček čokolade. Za spodbudo. »Ja, v redu sem. Saj veš, vse je tako kot bi moralo biti.«

Po pouku se izmučena peljem domov. Eden izmed hujših dni v mojem življenju…Vso sočutje, ki ne izhaja iz srca, vsi učitelji, vsak z istimi besedami, 'tu sem za pogovor, upam, da se tega zavedaš.'. Da bi bilo njim lažje, čutili bi občutek 'naredil sem vse kar sem lahko.'

»Kako je bilo v šoli ljubica?« me vpraša mama, ko sediva v kuhinji in pijeva domačo limonado. »Drugače. Ampak v redu..« ji napletem in vstanem. Zavrti se mi in z rokami začnem prestrašena iskati oporo. Nohte zarijem v leseno polico, da ne padem. »Anna, si v redu?!« za paničari in se oklene mojih zapestij. »Ja ja, v redu bom.« ji prikimam, čeprav vem, da se slabša. Da ni v redu. Odpravim se po stopnicah in se zaprem v sobo. NI več v redu, časa je vse manj.

»Danes bi rada opravila še 4. točko. Skočila bi iz pečine.« povem Bell, ko sediva na kavču in gledava najine stare smešne kasete.
»Prav imaš…ampak veš, to bi morala narediti s tvojo mamo.« presenečeno jo pogledam in kmalu dojamem. Kot zadnja najina dogodivščina, taka poslovilna. Kot najlepši izlet na koncu počitnic, poslovilen. Ta, ki si ga zapomniš za vedno.
»Res je.« slabotno poizkušam vstati in Bell mi poda bele bergle. Vsak pogled na njih mi povzroči še dodatno bolečino in komaj se zadržim, da ne izpustim krika ter jeze, ki se je v tej sekundi nabrala v meni.
»Mami…saj veš, da bo kmalu konec, zato sem mislila, da bi skupaj naredili zadnjo točko, skok iz pečine…« objamem jo ona pa samo prikima.
Kmalu sediva v avtomobilu in se peljeva do viharne plaže, nad katero se dviga ogromna skalnata pečina. »Saj si prepričana, da zmoreš kajne?« me vpraša ko v kopalkah stojiva nekaj metrov nad morjem. Valovi butajo ob skale ki se dotikajo kamnite stene. »Nikoli nisem prepričana, če zmorem.« ji odvrnem. Stisne mi roko in skupaj se poženeva v razburkano morje.
Zdi se mi, kot, da ne nehava padati, čas se ustavi. Pred očmi se mi prikažejo vsi nasmehi in kot čudež pod nogami čutim trda tla. Začutim vodo, ki obliva moje bolno telo in mama poleg mene me stisne za roko. Zamahnem z nogami, da ustvarim močen odriv in naju povlečem na gladino. V pljučih čutim velik pritisk. Začutim kako moje utrujeno telo potrebuje še več zraka zato se moje dihanje poglobi. Panična vdihavam vlažen morski zrak in se z rokami poganjam, da priplavam do plaže. »Anna, kaj je narobe?« me vpraša mama in nameni paničen pogled. Moje oči se ujamejo z njenimi in končno normalno zadiham. »V redu sem, le moje telo ni preneslo pritiska.« pokima in me ogrne v toplo brisačo.

Čez nekaj dni se moje zdravje poslabšalo. Nisem zmogla po stopnicah in moje oči so izgledale še bolj izmučene tudi če sem spala polovico dneva. Mami je ostala doma, bila pri meni vedno, ko sem odprla oči. Jokala sem še bolj kot po navadi, saj sem vedela. Bliža se konec. Kmalu me ne bo več… Tudi Bell, je k meni hodila vse pogosteje in mi pripovedovala v vseh zdrahah, ki so se zgodile v šoli je menila, da bom kmalu izginila. Po pošti je mama dobiva voščilnice vse mogočih ljudi, da ji želijo, da je močna. Da zdrži.

Sledi teden, ko so pri meni vsi ljudje, ki jih imam rada, tudi babica pride. Priklenjena sem na posteljo. Moja gola glava počiva na blazini in moje oči so zaprte. »Mami.« slabotno zašepetam in ji stisnem roko. Mike sedi ob moji postelji in po licih mu derejo solze. »Rada vas imam.« zašepetam in še z zadnjimi močmi svoje ustnice upognem v nasmeh. Mike me poljubi. Še zadnjič začutim vso energijo, še zadnjič začutim to srečo. Pred očmi se mi zavrti vso življenje in nekakšen val energije oblije moje telo. Kot bi me nekaj privzdignilo vidim sebe ter okoli mene sklop ljudi, ki jim solze kapljajo na mojo posteljo. Zagledam svetlobni tunel v katerem sem tolikokrat brala in pogumno stopim naprej. Ni me strah. Ne sme me biti. Trenutek je prišel, ni poti nazaj. Mrtva sem, moje telo je izdihnilo zadnji dih. Zaprem oči in se prepustim, telo in vesolje bo že naredilo to kar mora.

Zbudim se v kabini, na trdi postelji. »So bile vse le sanje? Sem še živa?« zašepetam in si pomanem oči. Zlepljene so skupaj, da komaj razločim obrise predmetov, ki so razstavljeni po majhni sobici. Pogladim se po glavi in se zavem, da nisem sanjala, vse je res, mrtva sem. Stopim na trda tla in se spotikajoče spravim na palubo. Okoli mene stari ljudje, tu pa tam sedi kakšen moški v srednjih letih. Zapičim se v vsako stvar, ki jo vidim in se spodbudno nasmehnem babici, ki strmi vame. Pogledam vrsto daljnogledov in se v sedem. »Kaj pa je to?« vprašam starejšo gospo, ki objokana strmi skozi lupo. »Poglej in boš videla, ubogo dekle.« mi odvrne.
Pogledam kot mi je naročila in opazim dekle mojih let, oblečeno v belo obleko z rožnim vencem na glavi. Leži v leseni krsti. Poleg te stoji starejša gospa, še eno dekle in fant. Kmalu mi kapne…to sem jaz, mama, Bell in Mike. Nisem jih pozabila…Nasmehnem se in želim zavpiti naj ne potočijo solz zame. Naj niso žalostni. Veselje me oblije, ko razločim vse znane obraze in usta se mi razvlečejo v nasmeh, ko na mojem lastnem pogrebu igra moja najljubša klasična pesem, Mozartova 9 simfonija.

Ko pristanemo se izkrcam na pomol, ki stoji sredi kristalno čistega morja. Tam me pričaka starejša gospa, ki se predstavi kot moja prababica. Čeprav je konec, je šele začetek, začetek novega življenja. Življenja, v katerem ne bo bolezni, začetek nečesa normalnega.