Gledala sem izza drevesa in nisem mogla verjeti svojim očem. Par metrov od roba pečine je stala postava, ovita v črnino. V rokah je držala mlahavo telo. Takoj sem prepoznala tiste rdeče lase. To je bila moja prijateljica Ashley.
Želela sem zakričati, ji pomagati, vsaj nakazati, da sem bila v bližini, a me moje telo ni ubogalo. Bila sem kot paralizirana. Nemočno sem opazovala, kako je postava v črnem dvignila nož, da je srebrno rezilo poblisknilo v mesečini.
Zavel je piš mrzlega vetra in dlake so se mi postavile pokonci. Oblečena sem bila le v spalno srajco in zeblo me je v stopala.
Zaslišala sem švist noža skozi zrak in padla sem na kolena ter si zakrila ušesa. Zaprla sem oči, da ne bi videla Ashleyinega grozljivega konca. Kljub temu, da sem si roke pritiskala na ušesa s takšno silo, da se mi je v njih ustavil pretok krvi, sem še vedno slišala srshljiv krik, ob katerem me je zmrazilo do kosti.
Še sama sem želela zakričati, a se iz mojih široko odprtih ust ni izvil niti najmanjši glasek.
Zaslišala sem pljusk, kar je pomenilo, da je postava Ashleyino truplo vrgla v morje. Priprla sem oči in počakala, da je postava odšla.
Brez oklevanja sem stekla do roba pečine in se pognala v vodo. Leta življenja v ob welški obali so navadila moje oči na salno vodo. Kljub temu pa je bila noč in videla sem le en meter pred sabo.
Kmalu sem zatipala za Ashleyinim truplom in prijela sem jo za majico.
Začelo mi je zmanjkovati zraka, zato sem se pognala proti gladini vode in zraven vlekla truplo. Z glavo sem prebila gladino in zajela sem zrak. Odplavala sem do plitke vode in Ashleyino truplo sem položila na pesek.
Ožela sem mojo spalno srajco in iz Ashleyinih las sem odstranila morsko travo. Pobožala sem jo po licu, ki je bilo tako mrzlo, da sem se zdrznila. Divje rdeče lase sem ji odmaknila z obraza in jih razprostrla po mokrem pesku.
Ko je umrl moj pradedek, je izgledal tako mirno, z zaprtimi očmi in majhnim nasmeškom. Ashleyina usta pa so bila še vedno privihana navzdol, v zelenih očeh pa so se zrcalile zvezde.
Nisem se več mogla zadržati, objela sem njeno trdo telo in iz oči so se mi ulile solze. Bila sem obupana in kmalu sem zaspala.

"Trinity, zbudi se, ljubica," je bila prva stvar, ki sem jo zaslišala zjutraj. Pomela sem si oči in hotela sem leči nazaj na Ashley, ko sem ugotovila, da je ni več tam.
Skočila sem na noge in se zavrtela, da so moji umazano blond lasje zašvisteli skozi zrak.
"Kje je Ashley?" sem vprašala mojo mamo, ki me je zbudila. Mami se je ugriznila v ustnico in pogledala nekam proti lokalni cesti. Brez pomislekov sem stekla tja in zagledala sem rešilski kombi, na nosilih pa sem zapazila rdeče lase. Stekla sem proti kombiju in ustavila sem se ravno v pravem času, da sem slišala:
"Predvidevan čas smrti: polnoč. Čas zabeležene smrti: 6:48, 5. 6. 2022".


Evo, to je moja prva nerealistična zgodba!
Vsa mnenja so dobrodošla!
Ciao,
Eva