Hej Metuljčki!
Današnji del je v manjši zamudi, ker sem bila na počitnicah ampak ok. Drug teden sem na morju, tako da bo spet dvojni del.

















11. 6. 2025, Piran
Dragi dnevnik,
danes smo končno izvedle del s plažo. Saše pa cel dan niti pogledala nisem. Ko sem prišla v jedilnico sem videla, da so že vsi za mizo.
“Kdo pa danes pripravlja zajtrk?” sem vprašala in vzela jabolko.
“Lenart, ker je bil včeraj tako pameten!” sta vzkliknili dvojčici v en glas, Lenart pa je zaničljivo prhnil.

Ko sem šla v šolo sem razmišljala o očetu. Odkar je šel v bolnišnico ga še nisem obiskala. Verjetno bom šla k njemu v nedeljo. Vendar mu moram nekaj kupiti. Ampak kaj? Hrane v bolnišnico ne smemo nositi, (je že mami poizkušala), ljubljenčkov tudi ne. Rože so precenjene, drugih idej pa nimam. Tako sem hodila in ker itak poznam pot do šole ni bilo nobenih težav. Vendar se mi je pridružila Sara sredi poti.
“Kaj pa tako premišljuješ?” me je vprašala in me prebudila iz sanjarjenja.
“Kaj?” sem jo zmedena vprašala.
“Hej, Lara, jaz sem Sara. Halo?! Že petkrat sem te poklicala, ti pa nič!”
“Samo ... Premišljevala sem.”
“O čem?”
“O očiju, o tem kaj naj mu dam v nedeljo, ko ga bom šla obiskati.”
“Čakaj! V nedeljo greš k očetu in mi tega nisi povedala?!”
“Saj sem ti.”
“Kdaj?!”
“Ravnokar. Poglej šele zdajle sem se dokončno odločila.” Vendar je bila še vedno razburjena. “Kaj je narobe? Mislim zakaj si tako razburjena?” Planila je v jok.
“Včeraj sem Erazmu rekla, da bomo popoldne na plaži. Tip je prišel v kopalkah na plažo. Jaz sem se namenoma skrila, da me ne bi videl. No mali dve sta mojo odsotnost izkoristili in se šli igrati v kuhinjo. Tam se je Teje čisto malo porezala in začela kričati na ves glas,” vdihnila je.
“Kaj se je zgodilo potem?”
“Erazem je prišel v pekarno in in in ...”
“Kaj je bilo potem?” Videla sem, da ji je mnogo laže, vendar o tem ni želela spregovoriti v bližini šole. Midve pa sva bili na šolskem dvorišču. Šli sva do ommaric in pred mojo omarico me je čakal Nik.
“Hej,” sem ga zaljubljeno vprašala.
“Hej,” mi je odvrnil. Svoje ustnice je prislonil ob moje in obdal me je občutek svežine. V tistem trenutku se je zdelo vse lepo in prav.
“Khm,” se je odkašljala Sara.
“Am ... Sori mislil sem, da si z Erazmom.”
“Že tri dni nisva skupaj!” se je vznejevoljila in odšla v razred. Midva pa sva se smejala in dala svoji glavi skupaj. Nato me je prijel za roke in z roko v roki sva šla v učilnico geografije, tam kjer me je osramotil njegov brat dvojček. Tudi tam je bil tokrat.
“Kaj bi Nejc?!” je vprašal Nik. Pogledala sta se kot pes in mačka. Kot Lili in Lana, ko se spričkata in ignorirata ves svet.

“Nič ne bi,” mu je odvrnil in dvignil roke v zrak. Z Nikom sva šla v učilnico in pogledovala proti vratom. Iz hodnika je zadonel ravnateljičin glas.
“Nejc Andreas Pavlič! Takoj v svoj razred!” Hitro je šel midva pa sva se le hahljala.

“Kam greš popoldne?” me je vprašal Nik, ko sva hodila domov, ker je imela Sara uro violine.
“Na plažo, ti?”
“Ne vem še,” je skomignil in začel teči. Jaz sem tekla za njim in kmalu sem ga ulovila. Nato sva se oba zadihana krohotala in lovila sapo.

Doma sem si iz svoje omare vzela normalne črne kopalke in se preoblekla. Danija sem naterala ven k Lili in njenemu blogu. Za Luko še ti veš kje je bil, preostanek fantov je bil na kliniki, Lana pa je brala kuharsko knjigo. Tako sem imela mir. Vendar sem pozabila na ključno zadevo. Pozabila sem na Lino.
“Se gleva iglat?” me je vprašala z najbolj ljubkim glasom, kar sem jih kadarkoli slišala.
“Kje si dobila ravno mene?” sem obupana vprašala in svojo modro brisačo obupana odložila na tla.
“Vsi so zaposleni.”
“Prav pridi z mano na plažo.” Šli sva in pot je trajala celo večnost. Celo večnost je trajalo, da se je Lina oblekla, potem pa je še na vsake tri minute sedla na beton in naredila požirek jabolčnega soka. Ko sva končno prispeli sem zagledala Saro in Gajo v enakih kopalkah. V lila barvi običajne. Seveda smo imele vse dvodelne (pa ne, da so mi bile edine lepe enodelne kopalke premajhne). Lina je namočila prst v vodo in ga hitro umaknila.
“Voda je mlza!” je vreščala in tekala po plaži v svojih rozastih natikačih. Jaz in obe dekleti smo imele kopalke in natikače skladne.
“Lahko gre k moji mami v pekarno,” je predlagala Sara.
“Bojim se, da ji bo v napoto,” sem zmajala z glavo.
“Ne bo! Tudi dvojčici sta tam. Saj si videla, kako dobro so se ujele!” Vdala sem se.
“Prav pa naj bo! Lina pojdi za Saro v pekarno!” Sara je vodila Lino v pekarno in mala je bila kar zadovoljna s Saro. Zagledala sem se v svoje bele Nike natikače.
“Lepe kopalke,” je rekla Gaja in gledala svoje natikače znamke Adidas.
“Vidve jih imata tudi. Sta šli skupaj nakupovati?”
“Ja,” več ni mogla reči, saj so izza vogala prišle dve dekleti s kostanjevimi lasmi ena večja in ena za pol glave manjša ter ena z rdečkasto blond lasmi in zelenimi konicami. Vse so bile visoke, kar pomeni, da jih praktično ni mogoče zgrešiti.
“Hej,” so pozdravile v en glas.
“Punce to je Gaja, Sarina sestrična” sem začela. “Gaja to so Tina, njena mlajša sestra Nika in njuna sestrična Maja.” Podale so si roke, Gaji sem pa s prsti pokazala katera je katera. V tistem je prišla Sara.
“Se gremo kopat?!” je zavpila in stekla proti nam. Šele zdaj sem opazila, da imamo vse dvodelne kopalke. Tina je imela običajne rdeče, Nika je imela rdeče z metuljčki, Maja pa rdeče s metuljčki in fotoaratki.

Stekla sem v vodo, ko je punce nekaj vstavilo.
“Kaj čakate?” takrat sem videla, da so vse mokre pa sploh niso šle v vodo. Šla sem ven iz kristalno čiste vode in opazila Nika, Nejca, Erazma, ljubkega tipa iz bara, Gala in še enega, ki so nas streljali z vodnimi pištolami. Gal je prišel zraven mene v in videla sem njegove ognjeno črne lase preden sem mu brcnila pištolo v morje. Seksi tipa iz lokala z njegovimi srebrno pepelnatimi blond lasmi sem poškropila in mu zbežala. Ugotovila sem, da so imeli fantje prav čudne kopalke. Vsi so imeli gor delfinčke, ki surfajo v različnih barvah. Nik jih je imel v modri, Gal v rdeči, Erazem v zeleni, Nejc v rumeni, srebrno pepelno blondinec beli in tip s temno pepelnato sivimi lasmi v črni. Zakrohotala sem se ob tem prizoru in ko so ostale to registrirale so tudi one padle v krohot. Imeli so kopalke in vodne pištolice v stilu, kar je bilo še bolj hecno. Naš smeh so izrabila in nam dali pošteno dozo vode iz pipe. Takrat sem tipa iz lokala pošricala v oko, z vsemi drugimi sem storila enako vendar ne z Nikom. On se je pognal nadme in me spravil na tla. Verjamem, da je bilo smešno gledati ta prizor, ko dva osemnajstletnika ležita eden na drugem z ustnicami prilepljenimi skupaj oblečena v kopalkah. Tako sva bila nekaj časa, vsaj dokler ni Nik vstal in me dobesedno nesel v vodo.
“Nik,” sem ga poklicala.
“Izpusti jo!” je zavpila Nika in vzela Nikovo vodno pištolico, ki je ostala na plaži. Začela ga je ciljati in vpiti kot podivjana jamska gospa. Nik me je izpustil in jaz sem trenutek izrabila za to, da sem ga potunkala. Odplavala sem stran in neglede na to, da je bilo okrog naju še deset ljudi sva se obnašala, kot da sva sama. Lovila sva se po morju in ko se mi je dovolj približal sem ga začela špricati. Ozrla sem se proti paži in zagledala družbo, ki nama je mahala. Približevala so se nama tla. Spogledala sva se in jaz sem mu skočila v objem. Začela sva se poljubljati in ko sva nehala, sva ugotovila, da stojiva na velikanskem delfinu. To je bilo tako čarobno. Držala sva se za roke, se poljubljala, manjkala je edino še polna luna. Okolica je z veliko hitrostjo švigala mimo naju in naju to ni motilo. Naenkrat pa nama je spodrsnilo in Nik je padel v vodo. Skočila sem za njim in ga začela vleči. Potem sem ugotovila, da smo to jato delfinov zdravili v naši kliniki in zažvižgala sem.
“Alina, Amina, Abela in Aliza!” Okoli mene so začele skakati delfinke. “Peljite ga do tam do koder lahko greste. Jaz bom jahala Analizo!” Poslušale so me on odvedle Nika do bližine površja. Jaz sem zajahala njihovo mamo in tako kot včasih sva zdirjale ob morju. Ko sem bila v bližini sem vsaki vrgla eno ribo in jim pokimala. Potem so šle nazaj k tropu, jaz pa sem Nika odvedla do obale. Tam se je že zavedel.
“Prestrašil si me,” sem mu rekla s pomirjeni glasom in razmršenimi lasmi.
“Saj sem tudi sebe,” je rekel in me pogledal. “Daj, da se ti oddolžim,” je rekel in svoje ustnice bližal k mojim.
“Ne,” sem odločno zatrdila. “Na pregled moraš!”
“Na kakšen pregled!” zavil je z očmi. “Le malo vode sem popil, ki je šla po napačni poti.”
“Če ti tako praviš!”
“Stari tole je bilo legendarno. Skoraj me je kap od skrbi,” je rekel Erazem.
“Ja in to dobesedno. Plaval je dobesedno proti skalni polici in morala sem ga iti rešiti,” je zatrdila Sara.
“Torej sta vidva ...” sem začela.
“Ja spet sva skupaj,” je rekla Sara in Erazma poljubila na lice.
“Pa ostali,” sem vprašala.
“Jaz se že dolgo pogovarjam z Gabrijelom. Ste vedeli, da je mešanec?” je rekla Gaja in objela tipa iz bara.
“Jaz pa sem Nejcu vbila v glavo nekaj pameti,” je pristavila Tina in z Nejcem sta se spogledala. Ostali so ostali tiho. Vse je izgledalo lepo in prav, razen tega, da še vedno nismo vedeli kdo je oseba, ki je bila na tisti sliki. Čisto zadaj. No naprej je bilo vse dolgočasno. Mračilo se je in vsi smo šli domov. Tudi Lina.
Lep pozdrav,
Lara



















Hvala vsem, ki berete mojo zgodbo, jo všečkate in komentirate. Če kdo želi, da ga obveščam, naj pove. Zaenkrat obveščam:
-mogočepisateljica,
-Ribica,
-#Free Girl7
-Nixi25
-Grizalkaknjig
-Forever
-Tj232
Lysm
Heart