"Ssssššššhhhh!" "To me pravzaprav spominja na nekaj." reče Daniel. "Na kaj pa?" je bil radoveden Alex. "Na Izabellino smrt!" prestrašeno reče Sofia. "Poglejte krvav nož!" zakriče Alexis. "Pojdite dokler še lahko!" je rekel dekliški glas. "Sem lahko pridete samo v nedeljo." je rekla Izabella. "Pridite gremo. Se vidimo v nedeljo Iza." malce prestrašeno reče Daniel.

Zakaj so ti otroci drugačni od običajnih?" vprašam Zoe. "To niso navadni otroci temveč na pol pošasti." odgovori. "Zakaj sploh obstaja ta šola?" spet vprašam. "Glej ljudje sovražijo pošasti. Ustanovili so to šolo, da bi bili ljudje in pošasti ločeni" reče. "Aha, okej." "Oprosti ampak ali si lahko moj poskusni zajček?" me vpraša. "Ja, kaj pa boš sploh počela z mano?" previdno vprašam. "Preizkuse, da vidim, če si res pol volkodlak kot izgleda." odvrne.

Zgledalo je, da je minil že mesec dni ampak ni minilo niti tri dni. "Komaj čakam, na moj rojstni dan." sem na glas rekla. A rekla sem prehitro.

DAN PRED ROJSTNIM DNEM:
Dobila sem nove prijatelje Anno, Maxa, Kayo in Juliana. Z Zoe smo se družili po pouku. "Koliko boš jutri stara?" me vpraša Kaya. "14 let." odvnem. Zoe, Anna in jaz smo cimre. Vedno se pogovarjamo do desetih in nato gremo spat.

ROJSTNI DAN:
Zjutraj, ko sem se zbudila sem slišala Anno,Kayo in Zoe, ki so mi voščile za r.d. "Hvala vam." sem se jim zahvalila. Pouk se je začel. Bil je le navaden dan, a nekaj je bilo drugače. Zaslišali smo rušenje in začutili tresenje. "Hitro vsi ven iz šole!" je zaklical učitelj. Nekateri so začeli teči, skakati čez okna...
Povlekla sem Zoe, Anno, Maxa, Juliana in Kayo. Na nekatere je skoraj padel del stropa. "Jaz bom odprla okno vi pa skočite skozenj!" sem povedala in to tudi storila. Zoe, Max in Anna so se rešili, a za ostale je bilo prepozno. Slišal se je le še Kayin krik in bilo je konec. "Kaj bomo pa zdaj?" žalostno reče Zoe. Vsi so prisluhnili in slišali govorjenje:
"Izabella! Iza! Kje si?!" "Ta glas se mi zdi znan. Saj res Daniel Caysien bratranec in Izabellin brat." reče Zoe.

"Ooh!" zavzdihne Kaya. "Kaj je narobe?" jo vprašam. "Mislim, da imam zlomljeno nogo. Nekaj mi je padlo nanjo." odgovori. "Kako se bomo sploh rešili?" obupano reče Julian. "To železo, opeke in les bi morali premakniti." odvrnem. "Pred tem bi nam že zmanjkalo kisika. Ujeti smo v učilnici niti na hodnik se nemoremo prebiti." na glas razmišlja Kaya. "Nič ne moremo. Odbijajo nam zadnje ure. Gremo se pogovarjat dokler še lahko ." reče Julian. Mislili smo, da bomo umrli, a vse se je spet začelo tresti. Slišali smo krike od Zoe, Anne in Maxa. Videli smo svetlobo in...



Upam, da vam je všeč.
Lp Alex