Ojla!
Vsak teden pride novi del! Malo sem spremenila načrt!
Zdaj se imenujem drugače, vendar JustLilly še zmeraj ostaja...
Prav tako sem si uredila mail tako, da mi lahko pišete...
Mail: alison.swiftie137@gmail.com
***
Oj, stari moj!
Super sem! Ne vem zakaj ti to sploh razlagam.
Ne vem, če veš, ampak mame se včasih zmotijo. Niso vse vedne kot mogoče kdo misli. Tudi one naredijo napako in včasih celo veliko več.
Veš zakaj tako mislim?
Mami naju je z Aleksom poslala za en cel teden v tisto hišico. Ko sva se vrnila je pričakovala, da bova prijatelja. Nisva bila. Bila sva tako zelo skregana in jezna drug na drugega, da sva se še cela dva tedna držala kot kisli kumarici. Neprestano sva se kregala, drla na drug drugega ali pa si nagajala. Meni je izginila najljubša majica in našla sem jo zatlačeno v stranišče. Na pokrovu pa je pisalo: "Z ljubeznijo, Aleks!" in pa srček. Bila sem tako jezna, da sem mu uničila telefon. Za kazen sem sama ostala brez njega dokler mi Aleks ni oprostil. No, zakaj govorim v pretekliku? Še zdaj ga nimam. Zloba!
Tadej je presenetljivo dobro prenašal vse skupaj. Vsak večer je bil prijazen z mano in za enkrat me še ni nadrl. Uf! Sreča! Mami je Aleks že parkrat, ampak Tadej je le kimal in se ni postavil za sina. To mi ni bilo všeč čeprav sem Aleksu privoščila.
V šoli sem blestela čeprav sama. Uživala sem v urah v odmorih pa sem brala in gladko preslišala vse besede, ki so mi jih namenili. Učitelj matematike je rekle, da sem super! Cel razred se je odzval z velikim in glasnim: "Buuuuu!" Naj gredo v tri krasne!
Z Aleksom sva se še naprej zbadala dokler nisem šla predaleč. Si gledal film Dvojčici? Se spomniš kaj naredi Hallie Anni (e)? Tisto v njeni hiški? (Če nisi: https://www.youtube.com/watch?v=Il3RHrabzHc) Nekaj takega se je zgodilo Aleksu.
Grem od začetka…
Aleks je šel prespati k sošolcu (vseeno mi je kako mu je ime) in takrat sem se lotila načrta. Na YouTubu sem si stokrat ogledala posnetek in ga naštudirala. Kupila sem vse potrebno in pripravila vse kar je potrebno. Vse sem nastavila in bilo je pripravljeno. Aleks je prišel domov ves prešern in se odpravil v sobo. Ko je vstopil se je zgodilo…Saj veste. Bil je zeloo smešen.
Začel se je dreti: "Jebela cesta!!! J******!..."
Jaz sem se pa smejala. Tadej in mama sta pritekla gor (Filip je bil pri sosedih) in presenečano vzkliknila, ko ste videla kaj sem naredila. Potem pa je Tadej kriknil. Kriknil je! Prisežem, da sem se začela še bolj smejati. Torej, kriknil je in se potem sesedel na tla.
"Kaj je?" ga je vsa zaskrbljena vprašala mama.
"Marina," je šepnil.
"Kaj je z njo?" je vprašala mami.
"Marinina slika! Razbila se je in vse, kar je bilo na polici od nje je uničeno," je dobesedno jokal.
Smeh je počasi manjšal jakost.
"Zala!" je vstala mami in me srdito pogledala.
"Kaj si naredila?" se je drla name in me skoraj udarila.
"Kaj si naredila ti? Zvlekla si nas v to hišo k temu šibkemu moškemu in vražjemu otroku! Samo sebično rit si! Si pomislila name? Sama sem! Brez kogar koli! Vsi so riti," sem zakričala in palico, ki se je znašla v moji roki (kasneje sem ugotovila, da jo je Aleks pustil na hodniku, ko se je vračal od pojma nimam česa) zalučala v prazno.
Nisem pričakovala, da bo oplazila mamino roko.
**
"Ste dobro? Par tednov počitka," je rekle simpatičen zdravnik in pokimal mami.
"Ja, dobo sem. Hvala," sem mu je nasmehnila in se prijela za roko.
Tako je! Mami se zlomila roko. Kako super, ha? Po pravici nisem obžalovala. Bila sem malce vesela, da sem ji lahko vrnila…
Naslednjič izveš več.
Matematika me čaka.
Zala, ki ni zala pozdravlja!
***
Upam, da vam je všeč!