*b*1. poglavje - Šepet Senc*b*

V temnih hodnikih sem se nenadoma znašla, v ozračju napetosti. Svetloba ni prodrla daleč, a dovolj, da sem videla ljudi, ki so nemirno tavali. Nenadoma se je zaslišalo šepetanje, in slika se je spremenila.
Pred mano se je razkrila temačna soba, kjer so delavci garali. Njihove sence so bile vdelane v stene, a njihova utrujenost ni bila dober znak. Bili so preveč utrujeni, imeli so ogromne podočnjake, vlekli so se po prostorih. Izgledali so kot živi zombiji.
Slišal se je korak, umikajoč se v ozadju, in nato je v sobo stopil nekdo zavit v temo.
Neznanec je iztegnil roko, in v trenutku so se delavci zgrudili na tla, njihova telesa brez življenja so izgledala grozno. Morala sem se zadržati, da nisem bruhala.
Temna senca je vstopila vame, prežela moje misli z neopisljivim občutkom groze.
»Sencam ne moreš ubežati, Ava Steele,« je zazvenel šepet na vetru.

In nenadoma sem se zbudila, v postelji, potna in zadihana. Srce mi je razbijalo, in občutek groze iz sanj se mi je še vedno zdel resničen. Nisem vedela, kaj to pomeni, a skrivnostne sanje so bile samo začetek nečesa, česar si nisem znala predstavljati.
Pogledala sem na uro. Morala sem se prepričati, da ne sanjam več.

***

tole je bil kratek uvod v celotno zgodbo, ki bo imel v nadaljevanju pomembno vlogo.
hvala za odziv na napovednik pod komentrji in v mojem kotičku. :revolving_hearts:
prav ne morem opisat kok sem bla vesela in navdušena. tak feeling je kot ko mam cutane eye contacte z mojo simpo. če kdo ve kak feeling je takrat ko misliš da te bo razneslo.
upam da bo odziv tudi na ta del. :heart::wink:

*b*:gift::confetti_ball::sparkles:Srečno Novo Leto vsem!! :tada::fireworks::ribbon:*b*


Lp.
Haisley