https://pil.si/forumi/pisalnica/zamolcana-skrivnost - prvi del ko zj že dougo nism pisala

»To ti misliš!« je že skoraj kričal name. »Z vstopom se marsikaj spremeni! Ne misli si, da boš ostala tista prikupna punčka iz osnovne šole. Ne, vse se spremeni. Izkusil sem! Na boljše! In ti greš zdaj z mano!«
Prestrašeno sem ga pogledala.

***

Srce mi je divje razbijalo, ko sem ga pogledala naravnost v oči. Njegov pogled je bil resen, skoraj grozeč, a v njem sem zaznala nekaj drugega – opozorilo?
»Kaj misliš s tem?« sem ga vprašala, pri tem pa previdno stopila korak nazaj. Hodnik je bil še vedno prazen, kot bi čas za trenutek zastal samo za naju.
Rayan je stisnil čeljust in se nato nenadoma obrnil. Njegovi črni lasje so se z leskom premaknili ob premiku glave. »Ni pomembno,« je zamrmral in stopil naprej, kot da je pravkar rekel nekaj, česar ne bi smel.
A meni ni bilo vseeno. »Ne, ne moreš mi kar takole nekaj povedati in potem oditi! Kaj se spremeni? Kaj naj bi izkusila?« Glas mi je rahlo zadrhtel, a se nisem umaknila. Karkoli se je dogajalo, je bilo povezano z menoj.
Obrnil se je nazaj k meni in si z roko razmršil lase. Njegove oči so me spet ujele, tokrat z zaskrbljenostjo. »Ava, ta šola ni to, kar misliš, da je.«
Zamrznila sem. »Kaj hočeš reči?«
Vzdihnil je in se obrnil proti eni izmed slik na steni – sliki nekdanjega učenca, ki se mi je zdela znana. Njegov pogled je postal še temnejši. »Vse boš izvedela, prej kot si misliš. Ampak zdaj moraš iti na pouk, preden se začnejo spraševati, kje si.«
Po telesu so mi stekli mravljinci. Vse to… je bilo povezano z mojimi sanjami, kajne? Ampak kako?
Rayan me je premeril še zadnjič, nato pa odkimal, kot da si je premislil. »Bodi previdna, Ava. Tukaj ni vse tako, kot se zdi.«
Nato se je obrnil in izginil za ovinkom. Ostala sem sama, še vedno v šoku zaradi njegovih besed.
Nekaj ni bilo prav.
Stresla sem z glavo, pobrala svojo mapo in se pognala po hodniku. Morala sem najti učilnico… in odgovore.
Ko sem končno našla pravo sobo, so bili vsi že na svojih mestih. Profesorica, stroga ženska s sivimi lasmi, me je ostro pogledala. »Gospodična Steele, lepo, da ste se nam končno pridružili. Upam, da je zamuda dobro opravičljiva.«
»Oprostite,« sem zamrmrala in se hitro vsedla na prazno mesto ob oknu.
Komaj sem sledila predavanju. Moje misli so begale k Rayanovim besedam, k sanjam, k senci, ki je poznala moje ime. Karkoli se je dogajalo, je bilo večje, kot sem si upala priznati.
In vedela sem, da se temu ne bom mogla izogniti.

***
Evo! Končno sm se spounala da bi lahka na pilu objaula nadaljevanje hah! Mam se ful napisano za naprej tk da bojo kr hitr prhajali novi deli.
Če vam je blo ušeč prosim pokomentirite pa tut če je kaka napaka al pa kkr kol mi napište