Hey! Tu je uvod v mojo zgodbo, ki jo bom (najbrž) pisala na pisalnici. Je drugačna od Jaz, čudakinja in pol (res sem žalostna, ker je nemorem več objvaljati ampak, kaj češ). Pa začnimo!

Vsakemu človeku se zgodijo različne stvari. Lahko postanejo super uspešni, lahko se preselijo na antartiko lahko živijo z 50 mačkami, lahko celo celotno življenje jedo samo rumeno hrano. Ampak meni se ni zgodila nobena taka stvar. Jaz sem oslepela. Za vedno. In nikoli si nebom odpustila. Ljudje si mislijo, pa saj ni tako grozno...se preživi. Ampak poskusite en, dan imeti ves čas zaprte oč. Videti samo temo in nikoli več ne videti stvari, ki jih imaš rad. Nikoli več nemoreš videti maminega lepega nasmeha, širnega morja ali vsaj svoje simpatije, ki si jo tako rad na skrivaj opazoval. Tega ni več. In ne navadiš se. Obrazi začnejo bledeti, počasi se ti dozdeva, da tega nikoli nisi videl. Da so to samo ene preklete sanje. Ko bi vsaj bile, nebi doživljala tega trpljenja.

Upam, da vam je zanimivo...napiši v komentar!
Lp,
I love book