2. Jajce


Bala sem se, da sta me klicala neznanca. Telefona cel večer nisem niti pogledala. Mama se je domov vrnila, ko je bilo že pozno, zato sva si z Alexom, ki se je vrnil kmalu po tem, ko sem prekinila neznani klic, večerjo naredila sama.
"Olivia, kaj bi večerjala?" me je vprašal, ko je prišel.
"Ne vem. Mlečni riž," sem se odločila. Alex je pokimal in odšel v kuhinjo. Jaz sem šla za njim. Ko sem sedla me je vprašal:"Si kaj našla?" Razmišljala sem, ali naj mu povem ali ne.
"Ne, na žalost," sem se zlagala. Zdelo se mi je varneje, da ne omenim, ne kamna, ne moških.
"Ga boš že kdaj našla," mi je sočutno rekel. Zabolelo me je srce, kre sem mu lagala. Večerjo je postavil na mizo in sedel poleg mene. Tiho sva jedla, dokler me ni vprašal:" Nekam tiha si. Ponavadi kar govoriš, da potem sploh ne poješ večerje." Ugotovila sem, da me je skušal nasmejati. To je bolelo še bolj. Jaz lažem, on me skuša potolažiti. Živčno sem skomignila z rameni in mu zaželela lahko noč. On me je gledal, kot bi prišla z drugega sveta a nasprotoval ni. S slabo vestjo sem odšla v sobo in sedla na posteljo.
Zakaj sem lagala? sem se vprašala. Glas v moji glavi ni odgovoril. Potem pa se je po sobi zaslišal cvilež. Ozrla sem se naokrog in skušala ugotoviti od kod prihaja. Še en cvilež. In še en. Zmedeno sem se ozirala naokrog, dokler nisem ugotovila, od kod prihaja. Prihajal je iz kamna. Ne. Ne iz kamna. Iz JAJCA.