hello tukaj je zgodbica za baletgirl11

*b*Veverica Luna*b*


Bila je noč. Krošnje dreves so šumele, Klara pa je gledala skozi okno. Globoko je dihala in razmišljala. Bila je zelo žalostna. Ni vedela, kaj naj stori.

Klara je bila pridna in spoštljiva učenka. Od sebe je zahtevala preveč. Vedno je želela, da bi ji vse uspelo in da bi bila brez napak. Vsak dan je sedela za mizo, se učila in se trudila, da bi vse znala. Ni se družila s prijatelji tako kot njeni sošolci. Želela je biti popolna.

A Klara ni vedela, da jo nekdo že dolgo časa opazuje z drevesa, ki je raslo nasproti njenega okna. To je bila veverica po imenu Luna. Videla je, da je Klara nesrečna, čeprav ima dobre ocene in je v šoli uspešna. Opazovala je njen izraz na obrazu, ko je sedela za mizo in se učila. Videla je tudi Klarino željo po bolj veselem življenju. Veverici se je Klara tako zasmilila, da se je odločila, da ji bo pomagala in jo naučila, da v življenju niso pomembne samo ocene.

Klara je vedno spala pri odprtem oknu. Veverica je to vedela in je točno ob polnoči splezala v njeno sobo. S seboj je prinesla majhno staro knjigo s srebrnimi platnicami. Na naslovnici je bila narisana veverica. To ni bila navadna knjiga. Bila je knjiga sanj, ki je ljudem pokazala tisto, kar so v srcu najbolj potrebovali.

Luna se je zbudila in je previdno odprla knjigo in poiskala pravo stran. Med listi se je dvignil bleščeč prah. Nato je odprla lesketajočo se čašo, iz nje zlila nekaj kapljic turkizne tekočine in jih kapnila na Klarino čelo. Nekaj časa je še sedela ob Klari, nato pa izginila v noč.

Točno ob eni zjutraj so se sanje začele odvijati v Klarini glavi. Sanjala je svoje življenje in videla je svoj žalostni obraz. Zraven so se prikazali obrazi srečnih sošolcev, ki so se veselo igrali na igrišču. Njeno hrepenenje po boljšem in lepšem življenju se je še povečalo. Pred očmi se ji je ponovno prikazala podoba njenega žalostnega obraza, ki je gledal v noč. Klara se je v spanju zatresla.

Kar naenkrat pa so sanje spremenile svojo podobo. Klara ni več videla žalostne sebe, ampak veselo Klaro, ki je skupaj z drugimi tekala po igrišču, se smejala in bila srečna. Videla je nasmeh na obrazu, ki je še nekaj ur prej žalostno strmel v noč. Klara se je v spanju nasmehnila. Na koncu sanj se je pred njenimi očmi prikazala senca veverice, ki ji je pomežiknila.

Ko se je naslednje jutro Klara zbudila, je bila vesela. Njene oči so izžarevale srečo in veselje. Začela se je družiti z drugimi obenem pa je še vedno skrbela tudi za šolo. Zdaj je bila veliko srečnejša. gotovilaje kaj je v življenju res pomembno.

Ko je nekega večera legla spat in srečna gledala skozi okno, je na drevesu zagledala veverico, ki ji je pomežiknila. Sprva se je začudila, nato pa se je spomnila svojih sanj. Veverici je pomežiknila nazaj in potiho zašepetala: »Hvala.«

Klara je od takrat živela srečno in vedela, kdo ji je pomagal. Veverici Luni je bila večno hvaležna.