Naslednji dan smo šli k Mii. Šli smo po kamniti ulici do hiše z hišno številko 2. To je bila druga hiša po vrsti. Do vrat smo prišli po tlakovani poti. Ustavili smo se pred rdečimi lesenimi vrati. Tam smo potrkali. Odprla je visoka suha gospa z rjavimi lasmi. Prevzela je Zala: "Živjo." Gospa jo je očitno prepoznala: "Živjo Zala. Kako si kaj?" "Uredu. Imam vprašanje. Ali je Mia doma," je vprašala. "Ja," je kratko in jedrnato rekla gospa. Čez prag je prišla deklica, ki je bila enaka svoji mami. "Živjo, jaz sem Mia," se je predstavila. "Živjo Mia. To sta dvojčka Ema in Filip ter moj bratranec Luka opazili smo otok in ga želimo obiskati," je povzela Zala. Gospa je pokimala in nas vodila do luke. Za nami je prisopihala učiteljica: "A tukaj ste?!" Dovolila nam je, da gremo sami na otok, saj je mogla pogovoriti z Mijino mamo.
Medtem smo se mi vkrcali na čoln. Mia je rekla: "Nekaj vas bom vprašala, ampak Zala, ti ne smeš odgovoriti. Kako, da ste tukaj?" V tem trenutku je Filip začel biti zelo zgovoren. Povedal ji je vse o šoli, šoli v naravi in marsikaj kar ne bi rabila vedeti ona pa se je le pridušeno hihitala. Ko smo prišli na otok smo merili velikost, gledali rastlinstvo, opazovali živali... Izkazalo se je, da je otok kar velik. Če bi postavil celo našo šolo na tla bi dobil enako ploščino kot ta otok. Ko smo vse to odkrili, je sonce že zašlo. Hitro smo morali na kopno. Ko smo prišli smo se razkropili vsak v svojo smer, Mia proti njeni hiši, mi pa proti CŠOD-u. Vse raziskave smo napisali in jih predstavili učiteljica. Ko smo povečerjali in končali vse naše stvari sem se pogovarjala z Filipom. "Dvojčica," je začel. "Imam problem."
..............
Zdaj bom objavljala predvsem ob takih urah. Nadaljevanje bo naslednji teden.:kissing_heart::heart: