Nova sem v tem zato nevem če bo dobro. Pišem pa v obliki dnevnika. Pa povejte če nadajujem.
:notebook_with_decorative_cover: Dnevnik – 8. julij

Ne vem več, kaj naj naredim. Včasih imam občutek, da me nihče zares ne razume. Vsi samo rečejo "bo že", ampak ne, ne bo. Pač ne zdaj.

On... Bila sva skoraj nekaj. No, vsaj jaz sem si to mislila. Pisal mi je vsak dan, pošiljal smeške, bil je ful cute, včasih mi je poslal kako trapasto foro, ki me je spravila v smeh. In jaz sem si mislila: to je to. Ampak potem... nič. Kar naenkrat. Ne piše več. V šoli me komaj pogleda. In najbolj boli, ker ga zdaj vidim z eno drugo. Skupaj se smejita, ona se smeji tako lepo. In jaz? Jaz sem samo tam. Kot en duh. Ona je res lepa. Jaz pa... ne vem. Včasih se mi zdi, da sem nevidna.

Doma je pa še slabše. Mami se ves čas dere. Zaradi vsega. Če kaj rečem nazaj, mi reče, da sem nevzgojena in nehvaležna. In še, da imam vse, kar potrebujem, zato naj bom tiho. Ampak ne razume. Ne gre samo za stvari. Ati... on je itak tiho. Vedno. Včasih se mi zdi, da sploh ne ve, da obstajam. Ali pa se mu samo ne da ukvarjat z mano. Včasih si želim, da bi samo enkrat vprašal, kako sem.

Večinoma sem v sobi. Zagrnem zavese, dam slušalke v ušesa in poslušam glasbo na glas. Včasih si predstavljam, da nekdo pride, me objame in reče: "Vse bo okej. Resno." Ne tisto “bo že”, kar vsak reče, ampak nekaj, kar čutim, da je res.

Zato to pišem. Ker če ne napišem, imam občutek, da bom razpadla. Imam par prijateljic, ampak ne upam vsega povedat. Nočem bit tista, ki ima vedno dramo. Pa še ne vem, če bi me poslušale. Včasih se mi zdi, da sem sama v vsem tem.

Mogoče bo jutri boljše. Mogoče ne. Samo... rabim, da nekdo ve, da mi ni vedno okej. Da se trudim. Vsak dan. Tudi če včasih komaj vstanem iz postelje.