:notebook_with_decorative_cover: Dnevnik – 16. julij

Spet nisem spala. Vso noč sem razmišljala o tem, kaj sem včeraj videla – mami, kako se poljublja z njegovim očetom. In potem tiste skrivnostne SMS-e, ki jih je imela na telefonu. Vse mi je čudno in grozno.

Zjutraj sem samo tiho sedela pri zajtrku. Mami se je obnašala čisto normalno, kot da ni nič. Jaz pa sem jo samo gledala in se spraševala, koliko časa že skriva to skrivnost.

Ko je šla ven, sem šla v njeno sobo. Ja, vem, da ni okej brskat po stvareh… ampak morala sem izvedet. V omari sem našla en star nahrbtnik, notri pa črno mapo.

Odprla sem jo.

Notri so bile fotografije nje in tistega moškega. Njegovega očeta. Bili so skupaj že leta nazaj. In pisma. Ljubezenska pisma. Eno od njih me je najbolj prizadelo. Pisalo je:
“Ne sme nikoli izvedeti, kdo je on v resnici. Niti moja hči. Rada te imam, ampak tega ne morem povedat.”

Kdo je “on v resnici”?!

Takrat sem mu (njemu – tistemu fantu, ki mi je bil všeč) poslala sporočilo.
Napisala sem:
“Rabim govoriti. Ne o naju. O najinih starših.”

Odpisal mi je že čez 3 minute:
“Vem, o čem hočeš govorit. Tudi jaz že dolgo sumim. Dobiva se za igriščem.”

Ko sva se dobila, ni rekel niti besede, samo me je gledal. Potem pa reče:
“Moj oči je bil z njo že dolgo. Še preden sem jaz vedel, kdo si ti.”
In jaz sem samo rekla:
“Zakaj mi nisi nič povedal?!”
On pa:
“Ker sem se bal, da te bom izgubil.”

In potem – šok.

Reče mi:
“Mogoče… mogoče sva polbrat in polsestra.”

Samo strmela sem vanj. Kot da se mi je ustavil svet.

Rekla sem: “Lažeš.”
On: “Ne. Imam skoraj dokaze. Samo še en dokument rabiva.”

Dal mi je listek z naslovom. Rekel je, da se tam hranijo rojstni podatki in dokumenti.
“Če hočeš izvedeti resnico, greva jutri.”

Zdaj sem spet v sobi. Ne vem, ali naj kričim, se zjokam ali pobegnem.
Če ima prav… potem sem zaljubljena v svojega polbrata.