Na vlaku sede na sedež nasproti mojega ter iztegne svoje dolge noge na nasprotni sedež. Nisem bila preveč navdušena nad tem, da bi morala naplesti pogovor
z njim zato vzamem v roke svoj usnjen nahrbtnik in iz njega vzela knjigo ter slušalke, tolažila sem se z mislijo, da vsaj ne bom rabila z njim preživeti še ene vožnje saj gre vlak avtomatsko skozi portal in prispe do moje domače postaji.
"Si nebi kupila novega nahrbtnika." Mi fant pomigne k moji torbi. Zagledam se v svoj nahrbtnik. Ena izmed naramnic je že popustila zato sem jo morala oviti okoli nahrbtnika kot trak na darilu, okrasni trakovi na večjem žepu so bili že popolnoma zdelani in so izgledali kot lignjeve lovke, usnje pa je bilo že razpokano. Ampak ta nahrbtnik sem imela rada saj mi ga je podaril oče ko sem imela 3 leta. Narejena je bila iz kože baziliska, bazilisk je ogromen strupen kuščar, ki se izvali iz kokošjega jajca, ki ga mora valiti kača, če ga pogledaš v oči okameniš. Moj oče ga je ubil, ko je zver napadla mojo nosečo mamo, njegovo kožo dal ustrojiti in narediti torbo, ki mi jo je podaril.
Odmaknem pogled stran od torbe in mu zamomljam v odgovor "dokler še drži stvari v sebi je čisto ok" v ušesa si vstavim slušalke ter navijem glasnost in razprem knjigo, videla sem da se njegove ustnice premikajo a vse kar sem lahko slišala. V resnici nisem zares brala ampak sem si ta čas vzela, da si lahko lažje ogledala svojega sopotnika, na dolgih krakih je nosil svetlo moder hoodie in modre jeans hlače, njegova polt je bila bleda prav tako kot njegovi kuštravi lasje, ki bi jih bilo treba počesati.
Malce sem zmanjšala glasnost pesmi, ker so me že pošteno bolela ušesa, ko je videl da sem si snela slušalke je takoj izkoristil priložnost za pogovor, "nisem se ti še predstavil, jaz sem Dereck" sede poleg mene in me vpraša "Ti pa si?" pomanem si boleča ušesa in mu odgovorim "Layla."
Nasmehne se, in mi položi roko čez ramena, poskušam se mu izviti in se nagnem na rob sedeža koliko je bilo možno, da sem skoraj sedela na tleh. Še enkrat se zapeljivo nasmehne in mi obrne obraz proti sebi, globoko me pogleda v oči in naenkrat me preplavi toplina, svet okli mene je vse utihnilo, videla sem samo njega in njegove široke sinje modre oči, njegove besede so se mi zdele oddaljene in ne jasne ampak me je vsaka beseda začarala.
Ko sva prispela na postajo sva izstopila, jaz še vedno nisem videla ničesar razen svetlikajoče se zlate meglice in njega. Iz daljave zaslišim odmev nekega drugega glasu in meglica se je razkadila, moje misli pa zbistrile. Pred mano je stal Eric in se smejal "Ali si kaj pozabila doma? Šola je v tej smeri." Mi reče in pokaže v nasprotno smer kot sem hodila, "Klepetala sva pa sem pozabila, da moram v šolo", "S kom?" ozrem se čez ramo, Derecka ni bilo nikjer več.
"Pridi ne smeva zamuditi šole" reče in si poleg njegove oprta tudi mojo torbo ter se odpraviva proti šoli. Na dvorišču šole srečam Vikki, ki me je čakala naslonjena ob zid. Eric mi vrne torbo, in mi pomaha. Ko je stopil skozi vrata se Vikki priziba do mene in me namuznjeno dregne v bok, zardim in se podrgnem po temenu.
_________________________________________________________
Tale je malo krajši, ker pride jutri že nov, zelo sem vesela, da vam je všeč, to mi daje zagon za naprej. naslednji teden lahko pričakujete več delov, ker ima moja regija počitnice. Če imate kakšne kritike so za to komentarji (nebi pa škodlo, če bi tudi tisti srček stisnili). Fajn se imejte!
Bird Lover