Prvi teden v novi šoli se je vlekel kot žvečilka.
Zoey se je vsak dan zbujala z mislijo: Samo še en dan, potem bo bolje.
In imela je prav — vsak dan je bil malo manj čuden, malo manj strašen.

Isabella ji je pokazala knjižnico, najlepši kotiček šole, kjer je vedno dišalo po starih knjigah in prašnih sanjah.
Tam sta skupaj brali in se smejali bedastim starim časopisom, v katerih so učitelji izgledali 100 let stari (čeprav jih je večina še vedno učila).

Po nekaj dneh pa je Zoey spoznala še Ano — glasno, samozavestno punco iz 8. a.
Ana je bila popolno nasprotje Isabelle. Vedno je govorila, vedno nekaj komentirala in nikoli ni imela zavor.
“Ti si tista nova, a ne?” jo je vprašala, medtem ko si je popravljala lase. “Zoey, iz Evrope ali nekaj takega?”
“Ne, iz Slovenije,” je rekla Zoey.
“Aha,” je prikimala Ana. “To je tam, kjer so gore in smučanje, ne?”
Zoey se je zasmejala. “Ja, tudi to.”

Ana ji je bila všeč — bila je drugačna, zabavna, pogumna.
Včasih je Zoey mislila, da bi si želela biti malo bolj kot ona.

Ampak v šoli niso bili vsi prijazni.
Že drugi teden se je Zoey srečala s tistimi tremi — Milo, Glorio in Klaro.
Vse so bile oblečene, kot da grejo na modno revijo, ne v šolo.
Ko je Zoey šla mimo njih, je Mila pripomnila: “A to je nova punca, tista s čudnimi čevlji?”
Gloria se je zarežala. “Mogoče je to zdaj evropska moda.”
Zoey je pordela. Hotela je reči nekaj nazaj, pa ni mogla. Samo požrla je besede in odkorakala naprej.

Ko je to povedala Isabelli, je ta rekla: “Ne poslušaj jih. One so popularne samo zato, ker mislijo, da morajo biti.”
Zoey je prikimala, a jo je vseeno malo zabolelo.
Včasih si je želela biti Mila. Samozavestna. Ležerna. Popolna.
Ampak hkrati si je želela ostati Zoey — tista, ki riše, se smeje in se čudi svetu.

V petek popoldne so se tri prijateljice — Zoey, Isabella in Ana — odločile, da bodo šle v park.
Sedele so na klopco, pile limonado in se pogovarjale o vsem mogočem: učiteljih, serijah, fantih (čeprav Zoey ni hotela priznati, da se je en fant iz paralelke malo preveč smehljal vanjo).
“Kako mu je že ime?” je dražila Ana.
“Ne vem,” se je pretvarjala Zoey, a je v resnici vedela — Luka.

Bil je visok, s svetlimi lasmi in tistim nasmeškom, ki se mu preprosto ne moreš upreti.
Ni ga še dobro poznala, ampak vsakič, ko ga je videla na hodniku, ji je srce poskočilo.
Mogoče… samo mogoče… bi nekoč zbral pogum in ji rekel živjo.

Ko je prišla domov, je Zoey pogledala svoje risbe in se nasmehnila.
Narisala je sebe, Isabello, Ano — in čisto na robu papirja, komaj vidno, še postavo z nasmeškom.
Luka.

Tisti večer je zapisala v dnevnik:

“Mislim, da sem našla prijateljici. In mogoče… še nekaj več. Ampak tega še ne povem nikomur.”