SmetišnicaIZDAJA KNJIGE
4
Jaz zelo uspešno pišem Werewolves don't die in bi rada, da to enkrat postane knjiga kot takšna. Zanima me, kaj moraš narediti da izdaš knjigo? Poleg tega me je malo sram povedati staršem, ker je tudi malo ljubezenska... Kaj naj naredim? Kako naj povem staršem in kaj moraš narediti da izdaš knjigo?
Upam da mi kdorkoli pomaga!
Lp, No Name
Upam da mi kdorkoli pomaga!
Lp, No Name
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hojla!Tudi jaz želim izdati knjigo.
Ne vem prav veliko a to bi ti rada povedala:
Jaz sem svojo tudi zelela objaviti na pilu da bi fobila povratno informacijo, a sem kmalu nekje prebrala da ce jo zelim izdati ne sme biti nikjer prej objavljena.
Torej sem se jo bala objaviti na pilu, pa szm potem razmisljala da bi vsakic ko napisem nov del zbrisala zadnjega.
Ampak potem bi bilo malo bedno tisgik ki so pozabili kaj se dogaja v prejsnjem delu ali pa tistim ki so kasneje zaceli spremljati.no, pa ce gremo stran od te tezave.
Ne vem ce ti bo to pomagalo, ampak tako je z mojimi starsi:
Vedo da radi pisem, in moja prva strast so bile pesmi, ki niso tako romanticne samo kratke so bile in vedno bolj globoke vedno bolj dolge. Skoraj vse so prebrali starsi. Tako so vedeli da radi pisem. Glede mojih zgodb, pa jih nz berejo tako zelo ampak sem jim enkrat omenila da bi bila ko odrastem za hobi pisateljica(zacela sem s hobijem ker vem da moji starsi menijo da ti pisanjz knjig ne prinese veliko denarja)
Niso imeli nič proti, zato sem se vedno udeleževala kaksnim literarnim natečajem, in vsako delo ki sem ga poslala pokazala staršem.
Tako.
Tako zdaj vejo kaj imam v nacrtu, a knjige ki jo pisem vednk poskusam da ne preberejo. Seveda se je parkrat zgodilo da szm racunalnik pustila prizgan in oitem zardela in rekla ne berrrii noo ampak je mami rekla da je ze prebrala:eye::lips::eye:
No ja bilo mi je nerodno ker je bila notri tudi ljuebzen ampak mami pa ni nic rekla.
Mislim, zdi se mi da ji je bilo kul i guess:shrug:♀️
Anyways,
Srečno!
Ne vem prav veliko a to bi ti rada povedala:
Jaz sem svojo tudi zelela objaviti na pilu da bi fobila povratno informacijo, a sem kmalu nekje prebrala da ce jo zelim izdati ne sme biti nikjer prej objavljena.
Torej sem se jo bala objaviti na pilu, pa szm potem razmisljala da bi vsakic ko napisem nov del zbrisala zadnjega.
Ampak potem bi bilo malo bedno tisgik ki so pozabili kaj se dogaja v prejsnjem delu ali pa tistim ki so kasneje zaceli spremljati.no, pa ce gremo stran od te tezave.
Ne vem ce ti bo to pomagalo, ampak tako je z mojimi starsi:
Vedo da radi pisem, in moja prva strast so bile pesmi, ki niso tako romanticne samo kratke so bile in vedno bolj globoke vedno bolj dolge. Skoraj vse so prebrali starsi. Tako so vedeli da radi pisem. Glede mojih zgodb, pa jih nz berejo tako zelo ampak sem jim enkrat omenila da bi bila ko odrastem za hobi pisateljica(zacela sem s hobijem ker vem da moji starsi menijo da ti pisanjz knjig ne prinese veliko denarja)
Niso imeli nič proti, zato sem se vedno udeleževala kaksnim literarnim natečajem, in vsako delo ki sem ga poslala pokazala staršem.
Tako.
Tako zdaj vejo kaj imam v nacrtu, a knjige ki jo pisem vednk poskusam da ne preberejo. Seveda se je parkrat zgodilo da szm racunalnik pustila prizgan in oitem zardela in rekla ne berrrii noo ampak je mami rekla da je ze prebrala:eye::lips::eye:
No ja bilo mi je nerodno ker je bila notri tudi ljuebzen ampak mami pa ni nic rekla.
Mislim, zdi se mi da ji je bilo kul i guess:shrug:♀️
Anyways,
Srečno!
0
Aja pa upam da je pregledno ker je veliko slovničnih napak, sem na telefonu in zelo hitro pišem lol
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
https://www.petraskarja.com/kako-izdati-knjigo/ tudi jaz si jo želim izdati! Pravzaprav sem jo že začela pisat!
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Vidim, da sem razburkala vašo domišljijo s tisto objavo heh ...
Glede izdaje knjige že veš, glede staršev me pa čudi, da jim sproti ne daješ za brati. Ok, saj je vseeno. Pač povej jim, da pišeš in jim daj za prebrat, potem pa vprašaj kako se jim zdi in ali jo lahko izdaš. Meni osebno se zdi to bedasto, ker smo vsi tukaj šele amaterji, ampak odločitev je tvoja. Ti pa predlagam da, če misliš knjigo izdati v slovenščini najprej "posloveniš" naslov in imena, tudi dogajanje lahko premakneš bližje nam.
Glede izdaje knjige že veš, glede staršev me pa čudi, da jim sproti ne daješ za brati. Ok, saj je vseeno. Pač povej jim, da pišeš in jim daj za prebrat, potem pa vprašaj kako se jim zdi in ali jo lahko izdaš. Meni osebno se zdi to bedasto, ker smo vsi tukaj šele amaterji, ampak odločitev je tvoja. Ti pa predlagam da, če misliš knjigo izdati v slovenščini najprej "posloveniš" naslov in imena, tudi dogajanje lahko premakneš bližje nam.
0
Moj odgovor:
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
